Sreda, 20. 12. 2006
miha
Po več kot dveh letih studijske abstinence so se z novo ploščo, svojo deseto, pohvalili britanski metalski depresivci My Dying Bride. Kolektiv, ki se je pred nekaj leti ubadal predvsem s perečimi kadrovskimi in statusnimi težavami, se je ponovno dvignil iz pepela pred dobrima dvema letoma s ploščo »Songs Of Darkness… Words Of Light«. Ta je vsem oboževalcem znova ponudila kakovostno in premišljeno godbo brez odvečnih poskusov vpeljave preživetih metalskih, brutalnejših form, ki so se preoblikovale v skrajno poetične in subtilnejše izrazne oblike že v sredini devetdesetih let. Če je deveti album pomenil več kot hvalevredno vrnitev na tirnice bogate idejne ustvarjalnosti po mnogih kriznih trenutkih na prelomu tisočletja, potem letošnji izdelek »A Line Of Deathless Kings« nadaljuje linijo nikdar ustaljenega zvoka in koncepta, ki se brez izgube zanj značilne izraznosti spreminja iz plošče v ploščo. (v celoti!) ...
* Po več kot dveh letih studijske abstinence so se z novo ploščo, svojo deseto, pohvalili britanski metalski depresivci My Dying Bride. Kolektiv, ki se je pred nekaj leti ubadal predvsem s perečimi kadrovskimi in statusnimi težavami, se je ponovno dvignil iz pepela pred dobrima dvema letoma s ploščo »Songs Of Darkness… Words Of Light«. Ta je vsem oboževalcem znova ponudila kakovostno in premišljeno godbo brez odvečnih poskusov vpeljave preživetih metalskih, brutalnejših form, ki so se preoblikovale v skrajno poetične in subtilnejše izrazne oblike že v sredini devetdesetih let.
Če je deveti album pomenil več kot hvalevredno vrnitev na tirnice bogate idejne ustvarjalnosti po mnogih kriznih trenutkih na prelomu tisočletja, potem letošnji izdelek »A Line Of Deathless Kings« nadaljuje linijo nikdar ustaljenega zvoka in koncepta, ki se brez izgube zanj značilne izraznosti spreminja iz plošče v ploščo. Takšna rast in nemirnost pa sta pri zasedbi z več kot petnajstletnim stažem nedvomno nujni, ker se sicer pač hitro zaide v zanki samovšečnega ponavljanja že davno ustaljenih vzorcev.
Začetki zasedbe My Dying Bride so povezani s pojavom melodičnega in darkersko pogojenega death doom metala na Otoku, ki je poleg umirajočih nevest zacvetel z zasedbama Paradise Lost ter Anathema v začetku devetdesetih let. My Dying Bride so podobno kot Anathema popolnoma spremenili svoje idejno in zvočno težišče že s svojo drugo ploščo ter se podali v slogovno popolnoma nedefinirane in samosvoje vode z močno metalsko komponento. Neverjetna popularnost jih je doletela že ob izdaji drugega albuma »Turn Loose The Swans« leta 1993, ki je povzročil kontinuirano raziskovanje v njihovi eksperimentalni liniji ter omogočil platformo za naslednje, neverjetno uspešne, idejno in izvedbeno močne studijske izdelke. Največji zastoj v delovanju banda je vsekakor povzročil odhod virtuoznega, klasično izobraženega violinista Martina Powella, ki je bil morda še najbolj zaslužen za inovativen in nedvomno prepoznaven zvok umirajočih nevest v svojem času. Iskanje nove glasbene izraznosti se je po sodobnem eksperimentalnem, z elektroniko začinjenim albumom »34.788 % Complete« sprevrglo v agonijo nadaljnjih nekaj let in naslednjih dveh plošč, ki sta zaradi nekajletne koncertne nedejavnosti in zgolj odmaknjenega studijskega dela zgrešile bistvo obstoja zasedbe, ki je do tedaj vselej prisegala na žive nastope.
Letošnji izdelek prinaša nekakšno standardno strukturo in dolžino komadov My Dying Bride, saj se fantje še vedno ne branijo deset minutnih odisejad, ki nujno pripeljejo do precejšnje dolžine celotnega ploščka. Brutalen metalsko kitarski uvod ne napoveduje kasnejšega tekočega in melodičnega poteka komadov, med katerimi se jih večina inteligentno lomi in radno spreminja osnovni motiv, na katerega se nekje kasneje spet vrača. Kompleksne sestavljanke s suvereno izvedbo dajejo komadom kljub svoji počasnosti neverjetno močen občutek udarnosti. Surove metalsko navite kitare, ki nizajo široko paleto različno vplivanih rifov, se odlično povezujejo z občasnimi simfoničnimi vložki iz ozadja, močno in razgibano ritem sekcijo in nežnim in trpečim vokalom Aarona Stainthorpa. Prav vokal se vse bolj postavlja v ospredje celotne godbene kulise My Dying Bride, ki se poleg metalskih korenin srečuje z nenavdnimi nastavki različnih žanrov.
Glas pri umirajočih nevestah ne pomeni zgolj dodatnega melodičnega elementa, ampak se s svojevrstno sporočilnostjo zajeda v pretekost, v romantično zasanjane sage o neizpolnjenih ljubeznih ter v reprezentacijo erotičnega opevanja in iskanja idealne fatalne ženske, ki dejansko prihaja z nekega drugega, nam neznanega sveta. Takšne ljubezenske odisejade vlečejo svojo kontinuiteto že dobrih deset let in še potencirajo izraznost sredine devetdesetih let. Tudi tako nepogrešljivi element violine je tokrat, na tej plošči popolnoma zadostno nadomeščen z ostalimi poudarki, zlasti skozi neprecenljiv dialog obeh kitar, ki se pogosto razhajata in ponovno srečujeta ter se v najbolj ključnih trenutkih odlično podvajata, medtem ko je nekdaj bolj izpostavljen klaviaturski del omejen na večinoma zapolnjevanje podlage.
My Dying Bride torej povsem neobremenjeno potujejo po razvejanih žanrskih poteh glasbe. Svojo metalsko naravo uspešno in pametno ohranjajo, ji pridružujejo melodične darkerske elemente britanske šole, ščepec popa, občasno močno simfonično podlago, dokaj redke elektronske poudarke ter predvsem drugačen, precej post rockerski pristop do izpeljave ritmičnih in kitarskih obrazcev. Tako nas komadi kot so »I Cannot Be Loved«, »Thy Raven Wings« ali »Love Is Intolerable Pain« popeljejo v še kompleksnejše in mračnejše globeli performativne in glasbene izraznosti severno angleške šesterice kot smo jih poznali v njihovem dotedanjem opusu.
Napoved izjemnega albuma so nam My Dying Bride navrgli že na poletnem nastopu na letošnjem tolminskem festivalu Metal Camp, ko je bilo že jasno v katero smer se gibajo ustvarjalne ideje dekleta in fantov. Neprecenljiva stvaritev plošče »A Line Of Deathless Kings« vrača zasedbo na tron vodilnih med bandi na tako imenovani dark ali gothic metal sceni, katere delni starši so zagotovo prav My Dying Bride, in še mnogo več od tega. Nova faza umirajočih nevest je končno prišla na plano. Upajmo, da bo najmanj toliko uspešna ter ustvarjalno nasičena kot tista iz devetdesetih.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>