Četrtek, 21. 12. 2006
barbara
Po natanko dveh letih, dva dni gor ali dol, smo dočakali drugi album trojke The Konki Duet. Morda se še spominjate njihovega prvenca Il fait tout gris ali vsaj istoimenskega komada, s katerim smo vas nekateri neumorno zasipavali. Takrat se nam je zdela ta energična priredba komada Fade to grey, synth-pop dua Visage, posodobljena v vseh pogledih. Tako bi gotovo zveneli Visage dvajset let pozneje, elektronsko in komorno hkrati. Dekleta; Kumi, Tamara in Zoe; so v teh dveh letih nabirale znanje in izkušnje še drugje, predvsem na ekstenzivno dolgi turneji, kjer so se spoznavale z množico glasbenikov. Med Tajvanom, Singaporjem, Amsterdamom, Montrealom in Barcelono je njihova glasba dobila možnost, da iz zaprte dekliške sobe poleti daleč ven. Mountain Mouton ali Gorska ovca nosi naslov njihov drugi izdelek, izdan za založbo Active Suspension. (v celoti!) ...
* Po natanko dveh letih, dva dni gor ali dol, smo dočakali drugi album trojke The Konki Duet. Morda se še spominjate njihovega prvenca Il fait tout gris ali vsaj istoimenskega komada, s katerim smo vas nekateri neumorno zasipavali. Takrat se nam je zdela ta energična priredba komada Fade to grey, synth-pop dua Visage, posodobljena v vseh pogledih. Tako bi gotovo zveneli Visage dvajset let pozneje, elektronsko in komorno hkrati. Dekleta – Kumi, Tamara in Zoe – so v teh dveh letih nabirale znanje in izkušnje še drugje, predvsem na dolgi turneji, kjer so se spoznavale z množico glasbenikov. Med Tajvanom, Singaporjem, Amsterdamom, Montrealom in Barcelono je njihova glasba dobila možnost, da iz zaprte dekliške sobe poleti daleč ven. Mountain Mouton ali Gorska ovca je naslov njihovega drugega izdelka, izdanega za založbo Active Suspension.
Trojka The Konki Duet je multinacionalna. Japonka Kumi, Kanadčanka Zoe in Rusinja Tamara so se spoznale že pred nekaj leti v Parizu. Med pitjem čaja in grizljanjem čokolade so se kmalu med seboj stopili tudi njihovi inštrumenti. Minimalistične Kumijine klaviature in zadimljena trobenta, Zojina kitara in elektronske tipke se zlivajo s pridihom komornosti, ki ga vnaša Tamara s svojim violončelom in violino. V zadnjem intervjuju so svojo glasbo označile kot »komorno neo progresivno« mešanico. Nalepka, ki pove vse ali nič. Mi lahko njihovi glasbi prisluhnemo le preko preteklih in sedanjih poslušanj. In prvi vtis je: Konki Duet bolj raziskujejo – tako meje svojih inštrumentov kot vokalov. Njihov gobelin je gosteje stkan in šivi so skrbno zašiti. V njihovi glasbi ni več tiste dekliške naivnosti, s katero so se nam predstavile na prvi plati. Ni več brezglavih lapsusov, ob katerih smo se zavezniško nasmihali. Je pa nekaj drugega. Je želja po odkrivanju novih prostorov, je bolj jasen in čist zvok, so jasni zaključki in konci. Če skrajšamo, je zrelost, boste rekli. Ne, ne gre toliko za zrelost, kot za drugačen pristop, bolj resno-glasbeno zastavljen, če lahko temu tako rečemo. Gre za več idej, ki so jih dekleta gotovo stkala skupaj ob druženju z različnimi glasbeniki, s katerimi so se srečale na svoji dolgi koncertni turneji. Ne gre zanemariti dejstva, da se vsaka izmed njih še vedno udejstvuje v obstranskih glasbenih projektih. Tamara je sodelovala že z Celulloid Mato, Jamesom Plotkinom in mnogimi drugimi. Zoe je svoj čas imela že post-rokovski bend Myown, trenutno pa se uri pri Olaam-u, še enemu zavezancu založbe Active Suspension. Kumi je sodelovala že s kopico japonskih glasbenikov. Njen bend Crazy Curl čaka na njeno vrnitev v rojstni Tokio. Poleg sodelovanj so tukaj še glasbeni vplivi, ki jih dekleta ne zanemarijo, pravzaprav se jim vsakič znova tudi poklonijo. Tokrat se s komadom Un chansone pour Neil Young poklonijo Nilu Youngu. Komad Au revoir Tim B. obuja spomine na Tima Buckleya. V znamenju priredb, ki so za dekleta očitno neizbežne, pa se med trinajstimi komadi znajdejo tudi Queens of the Stone Age. Komad No one Knows postane tukaj balada, ples med vibrafonom in violončelom, dokler njunega poplesavanja ne zmoti shizoidna električna kitara. Pravzaprav je celoten album sestavljanka, enkrat so komadi nežni in svilnati, drugič pa udarni. Zdi se, kot da so s to neskladnostjo in prepletanjem inštrumentov želele zakriti tisto dekliško plat, tako značilno za njihov prvenec. Morda pa so temu enostavno dorasle. Tudi njihovo petje, ki zelo spominja na zgodnje duete Letitie Sadier in Mary Hansen, poudarja bolj ženstvenost kot dekliškost. Medtem, ko so se njihovi vokali in jeziki na prvencu prepletali, so tukaj skladni in polifonični.
Očitno Konki Duet nimajo več časa za sanjarjenje. Ta neverjetno raznolik svet jih je posrkal vase in njihov drugi album Mountai Mouton je enostavno odgovor na to, kar jih obkroža. Nič čudnega torej, da se nam nocoj predstavljajo v bolj stilizirani preobleki.
pripravila Barbara Prassel
Komentarji
komentiraj >>