Ponedeljek, 18. 12. 2006
miha
Recenzija koncerta Srečne Mladine v okviru festivala Animateka, ko so godli ob animaciijah naših mladih risarjev ...
* Ob zaključku 3. mednarodnega festivala animiranega filma Animateka, ki se je odvijal v ljubljanskem Kino dvoru, so organizatorji že po tradiciji pripravili glasbeno vizualno predstavitev, ki je plod nekajdnevne ustvarjalne delavnice. Dogodek je potekal v režiji mnogih vizualnih ustvarjalcev kot so Mina Žabnikar, David Krančan, Retrogarda, son:DA in vrste drugih ter zasedbe Srečna mladina, ki se je izkazala kot dokaj primerna in pripravna za podobne eksperimente. Zaključek štiridnevnega dogodka in podelitve nagrad sodelujočim avtrojem z zanimivim spojem glasbenih in vizualnih vsebin je napovedoval izvrstno, manj uveljavljeno večmedijsko izkušnjo, ki je sprožala velika pričakovanja ravno zaradi napovedanih preverjenih imen.
Srečna mladina ni bila izbrana naključno. Je zasedba z bogatim stažem, dolgo koncertno kilometrino ter zanimivo razvojno potjo, ki je iz začetnega preprostega punka mutirala v kompleksno nadžanrsko fuzijo mnogih žanrov, vse od trših rockerskih prijemov do umirjenih popevkarskih prebliskov. Zasedba Srečna mladina se podobnega večmedijskega projekta ni lotevala prvič. Spomnimo se njihove zadnje oziroma še aktualne studijske plošče »Listen to Srečna mladina«, ki kot dodatek vsebuje tudi plošček s tako imenovanim skate filmom, opremljenim z njihovo glasbo. Tokrat je bilo po vseh indicih pričakovati korak naprej od tega koncepta, rezultat pa je bilo živo glasbeno spremljanje vnaprej pripravljene animacije približno desetih različnih avtorjev.
Na veliko žalost je bil sobotni skupinski nastop terminsko skrajno nepreračunan. Začetek se je namreč zaradi zaključne ceremonije in prezentacije zmagovalnih animiranih filmskih stvaritev preložil za dobro uro in pol, vse do polnoči. Nepredvidenost je tako povzročila odhod premnogih sprva zainteresiranih in od čakanja zdolgočasenih obiskovalcev, ki si zaradi polne dvorane niso mogli ogledati prvega dela prireditve. Tako so sprva menda razprodane vstopnice postajale vse bolj dosegljive vsem tistim z dobrimi živci. Ko je končno napočil čas za Srečno mladino, je v dvoranici Kino dvora tako zijalo še precej nezasedenih, čeprav malce pred tem razprodanih sedišč.
Peterica izvrstnih glasbenikov je tako končno stopila na premajhen in koncertno malce neprimerni oder in za uvodnik skupaj z gledalci spremljala kratek videospot ob posneti glasbi, ki se je odvijal na velikem filmskem platnu nad glavami nastopajočih. Nato se je začelo zares. Srečna mladina so z veliko natančnostjo rutinirano sledili z živim glasbenim opremljanjem gibljivih animiranih slik, ki so bile prelagojene predvsem komadom iz albuma »Desetletnik« in nekaterim kompozicijam iz zadnjega studijskega izdelka. Zaradi svoje preprostosti pa bi določene vizualne podlage zelo težko stale tudi same zase.
Ritmično in občasno tudi tematsko sta se ujemali obe sferi skupnega ustvarjanja, kljub temu pa bi lahko glasbo, čeprav že slišano in preverjeno, lahko brez odlašanja postavili v ospredje. Skupina je svoj del izvedla skrajno prepričljivo in ob podpori odličnega, prečiščenega, skorajda studijskega zvoka pripravila odličen sprehod med svojimi komadi v novejši preobleki. Med spremljevalnimi animacijami je morda izstopala na videz zelo kolažirana in malce trendovska vizualna podlaga komada »Bob Street«, medtem ko se je večina ostalih izkazala za preveč monotone in dani glasbi manj primerne. Srečna maldina je preigravala izključno novejše ali zgolj predelane starejše komade. Tako se je sicer udarni »Pop Music« predstavil v novejši, na jubilejni plošči že slišani, popevkarski luči s poudarjenimi, malce osladnimi spremljevalnimi vokali, ki pa so izzveneli kot namerna zajebancija.
Običajnih koncertov vajenega obiskovalca je vsekakor zmotila komornost prostora in posledično tudi prisotnega občinstva, ki je povzročalo trenutke mučne tišine med posameznimi komadi, poleg tega pa prostor onemogoča tudi lovljenje ritma s plesnimi koraki, saj so obiskovalci primorani sedeti v udobnih ublazinjenih stolih. Srečna mladina kljub spremembam v svoji izraznosti in mehčanju nekdaj tršega zvoka še vedno funkcionirajo kot pretežno rock band, ki se tudi najbolj znajde v svojem ambientu, kar pa kino omenjena dvorana vsekakor ni.
Zavoljo vpetosti v širšo celoto festivala je pomembnejšo vlogo nedvomno odigrala vizualizacija, ki je tudi diktirala prekratek, komaj slabe tričetrt ure dolg nastop. Po videnem in slišanem sodeč pa je prevladala predvsem glasba. Seveda naj tukaj ne bi šlo za obračun razlilčnih nivojev ustvarjanja, vendar se hitro narejene animacije večinoma niso mogle kosati s kontinuirano nastajajočim in premišljenim konceptom glasbe ljubljanske peterice. Popolnega zlitja pač na žalost ni bilo. Srečna mladina je s tem nedvomno potrdila svoje ambicije po raziskovanju različnih možnosti izražanja na podlagi različnih sodelovanj. Dolgotrajno čakanje se je vsem kritikam navkljub po svoje izplačalo, vendar je Srečno mladino nedvomno bolj priporočljivo ujeti na kakšnem od njihovih samostojnih nastopov, kjer je ospredju izključno glasba in kjer je bariera med občinstvom in nastopajočimi manj očitna. Prazni prvi dve vrsti sedežev Kino dvora sobotne noči pa tega nikakor nista nakazovali.
Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>