V nedeljo, 17. decembra, se je pred Glejem zbrala gruča entuziastov, ki so izpod zimskih pokrival sramežljivo opazovali drug drugega, si potihem priznavali, da vedno zaspijo šele ob treh zjutraj, ko se na Discoveryju končajo FBI Files, in pri sebi ugibali, koliko in katere nove umazane podrobnosti bodo izvedeli na predstavi, ki se bo vsak hip pričela. Tisti najbolj obsedeni med njimi se kar niso mogli znebiti vtisa, da bodo dvorano zapustili razočarani, hmm, saj veste – nikoli ni tako dobro kot v fantazijah ...

Ti entuziasti so prišli gledat predstavo Morilci v režiji Tijane Zinajić. Dekadentni Hall of Fame ameriških serijskih morilcev so v njej predstavili morilci kar sami – velik del predstave namreč zavzemajo citati in resnični dogodki iz življenja izbrane druščine, improvizacije v njej skoraj ni. Zdi se, da je režiserka želela morilce predstaviti kar se da verodostojno, kar je za tiste gledalce, ki so o njih prebrali vse, kar je mogoče dobiti – in da, tudi taki so se znašli v publiki – predstavljalo oteževalno okoliščino. Kmalu so se znašli v situaciji, ko so samo še primerjali izvedbo z 'originalom' in si šepetali: »Tega pa že ni rekel,« ali: »Tole so pa narobe prevedli.«

Zločinci, ki so zavzeli oder nedeljskega in potem še ponedeljkovega večera, so: Albert De Salvo (igral ga je Sebastijan Starič), Charles Manson (v izvedbi Kristijana Gučka), John Wayne Gacy (oz. njegov alter ego Gregor Zorc), Ted Bundy (v podobi Branka Jordana) in prisrčni Jeffrey Dahmer (ki mu je telo posodil Matija Vastl). V predstavi je sodelovala še deklica za vse, ki se je znašla med samimi moškimi in odigrala priložnostno žrtev, TV napovedovalko, na koncu celo potencialno morilko, v gledališkem listu pa je navedena kot angel – Janja Majzelj.

Takoj povejmo, da Charles Manson seveda ni serijski morilec, saj nikoli ni nikogar ubil, pač pa je k umorom le nagovarjal pripadnike svoje 'Družine', kot je imenoval svojo 'sekto', tako da si le pogojno deli oder z ostalimi. Je pa vseeno fejst poba, ravno prav premaknjen, da ni nevarnosti, da bi se identificirali z njim in ravno prav 'pri sebi', da se ga ne bojimo in se nam ne gnusi – pa še hecen je. Guček je bil kar prava izbira za hipijevskega Helter Skeltra in je svoje delo opravil dobro.

Med igralci pa je bil najprepričljivejši Gregor Zorc v vlogi Johna Wayna Gacyja, Morilskega klovna, ki je ubil 33 mladih fantov, v prostem času pa se je fotografiral s prvo damo, bil uspešen poslovnež in lokalni politik – demokrat. Zorc že po videzu spominja na Gacya, ravno prav okrogel in plešast je, uspelo pa mu je dovolj verno uprizoriti fragmente iz Gacyevega življenja, da so tudi najbolj zahtevni gledalci pozabili, da 'samo igra'. Res pa je, da je bil Gacy, odkar je iz nebes po usmrtitvi z injekcijo prišel na obisk na Glejev oder, kar pretirano izpoveden in zgovoren – še zlasti za nekoga, ki svojih umorov nikoli ni priznal.

Isto bi lahko rekli za Teda Bundya, ki je o svojih umorih vedno govoril v tretji osebi in hipotetično, v predstavi pa je bil zelo iskren in je z občinstvom celo delil svoje najljubše trike, jim razložil, od kod njegov idealni tip žrtve, in se pohvalil, da je edini serijski morilec z doktoratom. Kar pa seveda ni res. Zagotovo kje obstaja kakšen serijski morilec z doktoratom, vednar je naš Bundy v resnici žal imel samo diplomo.

Predstava je zgrajena kot kolaž različnih prizorov, polnih srhljivih detajlov in šokantnih izpovedi, med sabo prepletenih z glasbenimi točkami. To seveda ni prav nič iznajdljivo in celoten vtis ostane na ravni biografskih dejstev, nalašč čim bolj krvavih podrobnosti in, žal, patetičnih poskusov vzbujanja empatije pri gledalcih. Slednje skuša režiserka doseči z nekaterimi solzavimi izpovedmi o težkem otroštvu Mansona in DeSalva, revščini in bedi Teda Bundya, Gacyevi želji po očetovi ljubezni in Dahmerjevi travmi, ki je kot otrok mislil, da so mu med operacijo pruha odrezali lulčka. Gledalcu pa, ki je vse to že prebral nekje drugje in sedi v majhni dvorani, stlačen med dva druga gledalca in niti pod točko razno ne more ven, pa – jojmene! – angel v podobi zanič Janje Majzelj odpridiga še psevdo-psihološko razlago pravkar videnega in mu požuga z dvignjenim prstom, da »kaj se pa vi zgražate, vsak od nas je lahko morilec!« Ob tem ne pozabi vzporejati serijskega morilca in vojaka, čigar ubijanje je dovoljeno, je pa še zmeraj ubijanje – kar je popolnoma izven konteksta, hkrati pa sumljivo znano tistemu gledalcu, ki je že vzel v roke nedavno izdani ČKZ z naslovom Javne in zasebne vojne.

Prizor TV omizja, ko so morilci zbrani v studiu in sproščeno klepetajo o vsakdanjih banalnostih in svojih najljubših predmetih, božičnih drevescih, vrtnarjenju in akvarijih, drug drugega nagovarjajo in sprašujejo za podrobnosti, znosna pa je celo Majzljeva, je definitivno najboljši moment predstave. Gledalcu, utrujenemu od neudobnih Glejevih klopi in glasnih ooooooh in aaaaah drugih gledalcev, se usta prvikrat zavijejo v nasmeh. Razmišlja: takšna bi morala biti cela predstava!

Tam sta bili tudi Fani Moser in Berta Pappenheim.