Ponedeljek, 25. 12. 2006
polona
Še eden izmed zaostankov je pred nami v nocojšnji Tolpi – drugi album avstralskega tria The Devastations, ki je ob svojem prvencu pred tremi leti požel precej pozornosti in simpatij tudi med sodelavci in poslušalci Radia Študent. Coal je namreč plošča, ki izvirno datira v lansko leto, ko je izšla v Avstraliji. Od letošnjega septembra pa je po zaslugi založbe Beggar's Banquet na voljo tudi v Evropi, zaradi česar ji posvečamo še eno zadnjih oddaj v tem letu. (v celoti!) ...
* Še eden izmed zaostankov je pred nami v nocojšnji Tolpi – drugi album avstralskega tria Devastations, ki je ob svojem prvencu pred tremi leti požel precej pozornosti in simpatij tudi med sodelavci in poslušalci Radia Študent. Coal je namreč plošča, ki izvirno datira v lansko leto, ko je izšla v Avstraliji. Od letošnjega septembra je po zaslugi založbe Beggar's Banquet na voljo tudi v Evropi, zaradi česar ji posvečamo še eno zadnjih oddaj v tem letu.
Bend smo imeli po slovenskem klubovju priložnost spremljati že v njegovi predhodni inačici kot kvartet Luxedo, nato pa nekajkrat še pod novim imenom kot trio Devastations. V treh letih, odkar so nazadnje gostovali pri nas, je njihova cena močno zrasla: s tem ko so jih vzeli s seboj na turneje kot predskupino, so jim dali veljavo Dirty Three, Cat Power, Tindersticks in Black Heart Procession. Nekakšna prelomnica za njihov nenadni uspeh v Evropi in ZDA pa je bila dejansko vsepovsod citirana izjava Karen O iz Yeah Yeah Yeahs, ki je za britanski Mojo močno pohvalila njihov prvenec in tako vzbudila zanimanje zanje pri nekaterih založbah in širšem občinstvu.
V živo smo se prepričali, da Devastations znajo pustošiti: basist in vokalist Conrad Standish, kitarist Tom Carlyon in bobnar Hugo Cran igrajo s strastjo, zastružijo, če je treba, a so lahko obenem povsem suvereni tudi, kadar se odločijo za subtilnost, celo za tišino. To je kvaliteta, ki je deloma prisotna že na odličnem prvencu Devastations, osnovanem na materialu še iz časa Luxedo. Ker pa studio ponuja druge možnosti kot igranje v živo (nenazadnje zaradi gostov, ki jih na turnejah ne spremljajo), se je trojec odločil, da koncertno učinkovitost bobnov, basa in kitare na plošči raje omeji na minimum, zvok pa dopolni z godali in klaviaturami.
Po tem receptu je nastal tudi album Coal. Devastations se na njem ne odmikajo bistveno od linije, ki so jo začrtali na prvencu: gre za muziko, ki je po občutju sorodna tolikokrat omenjanim referencam - Nicku Caveu & the Bad Seeds, Tindersticks, The National, tudi Dirty Three; za melanholične, mestoma razturaške, a dostikrat z ironijo prežete komade, ki so plod skupinskega dela. Osredotočena na kitaro, klavir, violino in Standishev vokal je plošča Coal pretežno baladna. V njej je manj ognjevitih momentov, v katerih so Devastations sicer najbolj prepričljivi, in skupina se v še večji meri prepušča žalobnosti kot na predhodnici. Iz popolne teme se rešuje s teksti in naslovi komadov, v katerih daje misliti, da morda z dokončnim brezupom, obupom, malodušjem in zlomljenimi srci le ne misli čisto resno: Seks in telesna poškodba ter Kaj počne tak kraj v takšni deklici? sta dva najbolj očitna primera za to. Slednji ob singlu Take You Home tudi izstopa iz baladnega toka z nekoliko tršimi, dirtythreejevskimi prijemi.
Žal je občutek, da se trojica drži nazaj, namesto da bi se spustila z vajeti in prepustila filingu, premočan, da bi lahko pritrdili nekaterim navdušujočim kritikam, ki jih je bil album deležen. Strastna gotika, kot so svojo muziko v nekem intervjuju poimenovali sami, namreč ostaja vse preveč zvedena na gotiko, strasti pa razvodenijo oziroma ostajajo potlačene. Le nekaj je balad, ki samostojno dobro funkcionirajo, četudi ne gradijo na intenzivnosti občutij. Takšen je duet Man of Fortune, v katerem se Standishu pridruži novozelandska pevka Bic Runga, z violino in violo pa ga opremi Padma Newsome iz zasedbe The National. Med bolj uspešnimi pa sta še komada I Don’t Want To Lose You Tonight in že omenjena, uvodna Sex & Mayhem.
Morda ni odveč omeniti, da je pri snemanju sodelovala še kopica drugih glasbenikov, denimo Genevieve McGuckin (nekdanja članica These Immortal Souls na orglah) in nekdanja kompanjonka v Luxedo Emilie Martin. Devastations so s tem dosegli namen, da zvok kitare potisnejo v ozadje, vprašanje pa je, ali so s tem dejansko preprečili, da bi zapadli v dolgočasje, kar je bil cilj te odločitve.
Da plošča ni najpopolnejša, posredno priznavajo sami Devastations, ko pravijo, da so imeli s snemanjem kar nekaj težav. Plošča je namreč nastajala na treh lokacijah v mučno dolgem obdobju osmih mesecev: v studio so se prvič zaprli z nekdanjim članom Einstürzende Neubauten Alexandrom Hackejem. Ker jim ni in ni steklo, so se nato prestavili v Prago, nato pa delo zaradi finančnih omejitev in koncertnih obveznosti nekoliko na silo zaključili v Melbournu. Rezultat je album, ki vsebuje sicer nekaj odločnih pesmi, a kot celota žal ne presega prvenca.
pripravila Polona Poberžnik
Komentarji
komentiraj >>