Prejšnji teden je Slovensko mladinsko gledališče premierno uprizorilo predstavo Kleist, ki jo je režiral, likovno in zamiselno zasnoval Silvan Omerzu, letošnji nagrajenec Prešernovega sklada. Silvan Omerzu, sicer uveljavljeni lutkovni ustvarjalec se je tokrat prvič lotil režiserskega dela. Izbral si je kontroverzno persono iz preloma 18.v 19. stoletje – Heinricha von Kleista.

Dramatik, pripovednik, sodobnik velikih premikov v evropski politiki, ekonomiji, filozofiji in umetnosti – Heinrich von Kleist, v slovenskem prostoru ni zelo poznan. Nasploh so bila njegova dela izdana in uprizorjena šele desetletja po njegovi smrti, naziv enega najmarkantnejših nemških avtorjev pa mu je bil dodeljen šele po sto in več letih. Silvan Omerzu se sicer ni odločil za odrsko postavitev katerega od njegovih dramskih del. Za uprizoritveni tekst je vzel pisma, ki jih je Kleist pošiljal svojim srčnim izbrankam - Wilhelmini, Henrieti in Marie.

Kleist, ki v času svojega življenja ni našel potrditve ne kot pisec, žurnalist, ne kot urednik časopisa, se je pod vplivom Kantovega kritičnega skepticizma, zatekel k ihtavem potovanju po Nemčiji, Franciji in Švici. Razklan med željo, da bi se v samoti popolnoma posvetil pisanju in hrepenenjem po bližini zaročenke – je pisal pisma. Prav nekatera izmed teh pisem so bila izbrana za odrsko besedilo, ki se ga je uprizorilo kot dialog med Ivanom Rupnikom in Olgo Kacjan na odru Stare pošte Slovenskega mladinskega gledališča.

Da so bila Kleistova pisma izbrana kot odrsko besedilo, dramaturg Tomaž Toporišič utemeljuje z njihovo vsebinsko in slogovno teatralnostjo. Jezik, s katerim Kleist dramatiza intimno življenje in čustvovanje, je jezik pretrgane verige afektov. Nov tip pisanja, ki po Toporišiču sledi dilemam sodobne identitete, naj bi risal podobo oslabljenega subjekta, njegovo protislovnost ter obsedenost stvarem priti do konca. Morda je prav zato kot vodilni motiv uprizoritve izbran prikaz duševne, čustvene razklanosti pisca pisem. Kljub igralskemu paru – Ivanu Rupniku in Olgi Kacjan - in kljub uprizorjeni interakciji med moškim in žensko, je odrski tekst izgovorjen le v eni osebi, je monolog pisca. Ženski lik, sicer prisoten na odru, je pravzaprav podoba, uprizorjena skozi oči in besede romantičnega subjekta, je privid Ideala, želja po ljubezenskem absolutu. Tu postane torej razumljiva trditev, da je Kleist v svojih pismih oseba, ki pripoveduje, kot tudi oseba o kateri pripoveduje.

Kljub vsemu, pa izbranemu tekstu umanjka potrebne dinamike. Zelo pomenljivo so sicer vključeni vmesni scenski prizori, ki rahlo monotono in enolično odrsko besedilo razbijejo in odrsko dogajanje razgibajo. Izrazito simboličen je tako prizor, ko Rupnik v temi zažge pisma in se krpe pepela zvalijo čez rob mize. Prav tako pomenljivo sočen je prizor, ko si igralca nadeneta doprsni maski jelena in srne ter se graciozno, a tudi rahlo groteskno, v lebdečem gibanju sprehodita čez oder.

V predstavi je uporabljen še en odrski rekvizit – lutka, ki je na lesenem vozičku pripeljana k mizi in se jo tekom poslednjega, poslovilnega monologa deloma razstavi. Heinrich von Kleist je namreč avtor spisa 'O marionetnem gledališču', v katerem se je prvikrat v zgodovini gledališča umetno strukturo postavilo prednostno pred človeško telo. Kleist je namreč razmišljal v smeri nadomestitve odrskega telesa z marioneto. Marioneta mu je predstavljala idealno nosilko estetskih atributov; simetrije, lahkotnosti, neobčutljivosti na gravitacijo, miline, mobilnosti in repeticije. Vzpostavil jo je kot gledališko opcijo, ki v neobčutljivosti in odsotnosti zavesti jamči za doseg določene miline in lepote. Po Kleistu marioneta zadovolji zahtevi po ujemanju med notranjostjo in zunanjostjo, je Ideal, ki lahko upodablja in prezentira brez ostanka.

Z odrsko uprizoritvijo Kleist se v Slovenskem mladinskem gledališču začenja cikel predstav navdihnjenih z ljubezensko korespondenco. Izbor pisem, ki razkrije vpogled v intimne spletke in čustveni nihilizem Heinricha von Kleista, riše profil romantičnega zanesenjaka, ki se na koncu samovoljno požene v smrt, seveda skupaj s prostovoljko ob srcu. Uprizoriti torej Kleista kot osebo labilnega duševnega stanja, ki podlega močnim čustvenim razvratom, je zanimivo toliko bolj, če vemo, da je prav Kleist eden tistih, ki so v marioneti videli možnost realizacije človeku nikoli popolnoma dosegljivih estetskih aributov uspešne telesne reprezentacije. Kot marioneta predstavlja Ideal popolne estetske forme, je srčna izbranka Ideal romantičnega koprnenja.

In ko se v zaključnem prizoru osvetli miniaturni leseni marioneti, očeta in sina, ki sedita za mizo, se iz njunega dialoga, ki ga zopet zvočno udejani le en glas, izklesti nauk, da v najgloblje nadstropje pekla pade tisti, ki niti ne ljubi niti ne sovraži – takrat je romantičnemu patosu dana pika na i.

Romantičnim idealom je skozi luknjo v spominu sledila Ariana.