Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Sreda, 3. 1. ´07 ob 24.00 NICK CAVE & The Bad Seeds: prvi ljubljanski koncert, Dvorana Kodeljevo, 8. februar 1987 (4615 bralcev)
Sreda, 3. 1. 2007
PeterB





Koncert Nicka Cavea na slovenski kulturni praznik leta 1987 je bil eden najbolj težko pričakovanih alternativnih koncertov iz druge polovice osemdesetih let. Nick Cave se je po ploščah Your First Born is Dead in še posebej po Your Funeral… My Trial prav v tistem času prebil iz kultnega izvajalca za nekaj sto ljubljanskih alter posebnežev med širšo publiko Radia Študent. Tako ni nič čudnega, da je bila dvorana na Kodeljevem nabito polna, kar pomeni, da je vstopnice kupilo zavidljivih 3000 poslušalcev. (v celoti!) ...

Koncert Nicka Cavea na slovenski kulturni praznik leta 1987 je bil eden najbolj težko pričakovanih alternativnih koncertov iz druge polovice osemdesetih let. Nick Cave se je po ploščah Your First Born is Dead in še posebej po Your Funeral… My Trial prav v tistem času prebil iz kultnega izvajalca za nekaj sto ljubljanskih alter posebnežev med širšo publiko Radia Študent. Tako ni nič čudnega, da je bila dvorana na Kodeljevem nabito polna, kar pomeni, da je vstopnice kupilo zavidljivih 3000 poslušalcev. Sicer pa je Cave po tem koncertu redno kot za šalo razprodajal precej večje Križanke.

Nicka Cavea sem prvič v živo videl pozno poleti leta 1982, na poslovilnem londonskem koncertu njegovih The Birthday Party. Kljub temu, da smo bili takrat vajeni destrukcije in »samomora rock'n'rolla«, mi je ta koncert ostal v spominu kot eden najradikalnejših, najdestruktivnejših in najmorbidnejših iz tistega časa. Bend je dejansko do konca prignal uničevalnost iz najradikalnejše faze Iggyja Popa & The Stooges. Kljub temu, da so bili Cave in Bad Seeds iz leta 1987 v primerjavi z MTV Caveom deset let pozneje prav tako še vedno radikalen bend, katerega pomembna elementa sta bilo še vedno oblikovanje hrupa in udarni rezi v popularnoglasbe forme, so te pri njih postopoma začele dobivati bolj kompaktne in tudi na melodiji temelječe oblike.

Pred slabimi dvajsetimi leti sem za revijo GM, katere urednik sem bil, o koncertu zapisal naslednje:

Osnovni princip caveovstva je dovolj jasen: prebiranje ameriških korenin rocka, predvsem bluesa in countryja, z očmi osemdesetih let. Cave omenjene korenine postavi v stanje stvari tukaj zdaj, v obdobje sodobne alter rockovske natrganosti, zvočnega trasha, nevroz, odtujenosti. Njegov izraz ves čas preskakuje med pesimizmom in pijano melanholijo blues in tudi soul preteklosti ter odtujenim mrakom sedanjosti. Cave se na koncertih ne zadržuje, ne špara, brez pomišljanja kuri svojo osebnost, duševnost, jo razdaja poslušalcu. Podobno intenzivno se razdaja v besedilih, tudi če gre za priredbe. Skoraj vsa namenja osebam ženskega spola, v prvi vrsti tistim, ki so ga zavrnile ali zapustile. Tako spreminja koncert v pravi osebni monolog, uperjen proti njim. Na njem te preplavijo zapita depresivnost, samouničevalnost in agresivnost navzven in mračna zabluzenost. Marsikdo Cavea v Ljubljani ni mogel pogoltniti zaradi njegovega cinizma pri stiku s publiko. A Cave je danes prav tak desperado, kot je bil to pred kakimi desetimi leti Iggy Pop. Ne glede na to pa je svojim raztrganim, zapitim bluesom za osemdeseta leta že zagrabil širšo alter rockovsko publiko (obisk v dvorani na Kodeljevem presegel vsa pričakovanja).
Ob Nicku Caveu velja omeniti vsaj še nekatere sodelavce iz njegove skupine Bad Seeds: evropsko uničevalnega in razpadajočega Blixo Bargelda (Einstürzende Neubauten), ameriško raztrgano zabluzenega Kida Conga (Cramps in Gun Club) ter danes neverjetno melodičnega Micka Harveya (nekdaj The Birthady Party)…..

Koncert je bil posnet na mali Sonyjev kasetofon z malo več kot gumb velikim mikrofonom. Ob dokaj slabi akustiki dvorane na Kodeljevem in nepretencioznemu snemanju sem bil po dvajsetih letih prijetno presenečen nad močjo zvočnega dokumenta, ki je obležal nekje med mojimi kasetami. Po uvodnem zvokovnom slabšem, verjetno tudi slabše zmiksanem komadu me je koncert kljub na trenutke že motečim vmesnim komentarjem Turkota in mene ponovno začel vleči za sabo, tako kot me je leta 1987, pa čeprav že vsaj deset let ignoriram Nicka Cavea, njegove plošče in koncerte.

Upam, da vam bo tale enoinpolurni posnetek vsaj približno tako zanimiv, kot je bil meni ob pripravi tele oddaje.

peterb.



Komentarji
komentiraj >>