Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Četrtek, 4. 1. ´07 ob 19.00 (ponovitev 11. 1. ´07 ob 10.00) HOWLIN´ RAIN: Howlin´ Rain (Birdman, 2006) (3064 bralcev)
Četrtek, 4. 1. 2007
BIGor



Hoowlin' Rain: st

Za projektom Howlin' Rain, katerega začetki segajo v leto 2004, stojijo Ethan Miller, kitarist in pevec skupine Comets on Fire, tolkalec in šamanski iniciator bostonske zasedbe Sunburned Hand of the Man John Moloney ter basist Ian Gradek. V dobrih dveh letih srečevanj so skovali žlahten retro-rockovski prvenec. Uspelo jim je udejaniti namen projekta oziroma uresničile so se besede Ethana Millerja: "Naš namen je bilo ustvariti dobro staromodno in sproščeno ploščo z razgaljeno dušo in telesom, kjer užitek, histerija in mračnost visi z istih uporniških kosteh." (v celoti!) ...
* Natančno pred letom dni smo v sobotnem ghost programu Radia Študent posvetili štiri ure časa kalifornijski neodvisni založbi Birdman Records, ki jo vodi in usmerja prekaljeni glasbeni biznismen David Katznelson. Prisluhnili smo tudi intervjuju z njim. V njem je med drugim ponosno najavil tudi izid albuma Howlin' Rain. Danes je v Tolpi bumov prišel na vrsto.

Za projektom Howlin' Rain, katerega začetki segajo v leto 2004, stojijo Ethan Miller, kitarist in pevec skupine Comets on Fire, tolkalec in šamanski iniciator bostonske zasedbe Sunburned Hand of the Man John Moloney ter basist Ian Gradek. V dobrih dveh letih srečevanj so skovali žlahten retro-rockovski prvenec. Uspelo jim je udejaniti namen projekta oziroma uresničile so se besede Ethana Millerja: "Naš namen je bilo ustvariti dobro staromodno in sproščeno ploščo z razgaljeno dušo in telesom, kjer užitek, histerija in mračnost visi z istih uporniških kosteh."
Howlin' Rain so kleni poustvarjalci tradicije. S svojo godbo nas nosijo v zgodnjo prvo polovico sedemdesetih let, v predpunkovsko ero. Pri iskanju in navajanju njihovih vzornikov se lahko malomarno zapletemo s kakšnimi veterani južnjaškega rocka kot so Lynyrd Skynyrd. Vendar so Howlin' Rain veliko bližje Allman Brothers Band, ki so se svoj čas otepali oznake "južnjaški rock". Kalifornjisko rojaštvo s Creedance Clearwaer Revival pa je Howlin' Rain preprosto usojeno. Površna sodba jih neopravičeno porine k južnjaški utehi, saj ostrejše poslušanje in globlje sprejemanje njihovih biserov s prvenca naplavi na površje še druga imena iz rockovske zakladnice sedemdesetih let. Howlin' Rain vešče barantajo in tudi sprevračajo bluesrockovske nagibe Black Oak Arkansas, country in folk plemenitost Crosby, Stills, Nash & Young, psihedelično lebdenje Grateful Dead, hripavost Roda Stewarta iz obdobja po Small Faces.

Čeprav nam z jezika kar letijo in letijo reminescence, projektu Howlin' Rain ne moremo odreči dorečenosti. Njihove pesmi so avtorsko močne in dihajo s polnimi, svežimi pljuči. Pri pisanju in skladanju pesmi niso izgubljali časa za brezpotrebno preigravanje in se niso znašli v slepi ulici mukotrpnega iskanja za novotarijami. Podobno kot so skozi osemdeseta leta Meat Puppets ali Giant Sand izžareli globoko spoštovanje do že omenjene tradicije rocka zgodnjih sedemdesetih let, kot so se Bad Livers obračali, medtem ko Steve Earle nadaljevali country-folk tradicijo so se tudi Howlin' Rain prepustili glasbenemu nagibu in se prepustili svobodnemu duhu. Spontan razvoj pesmi z nepričakovanimi izleti ali preobrati nadgrajuje njihove navidezno preproste strukture. Tako se v pesmi Calling Lightning with a Scythe country-folk poskočnost Boba Dylana strga z verige, ko zabrenči ostra, frenetična kitara J Mascisa iz najhrupnejšega odbodja Dinosaur Jr., ki bi se je želel sam Neil Young s Crazy Horse. Reminescence Howlin' Rain so samo podlaga, iz katere je nastal zvočno in stilsko bogat album. S svobodnima duhom potiskajo v ospredje tudi bolj jazzovsko naravnane dekonstrukcije, se jim pa niti ena pesem ne raztrešči na koščke, ampak vse ostanejo trdo zaokrožene in za povrh še polne energičnega naboja, ki se ga ne bi sramovali niti Black Crowes. Izvrstno razdelan album je ohranil sproščen in navihan elan Howlin' Rain, ki enakomerno diha od začetka do konca in daje vtis, da bomo za ta projekt še slišali. Z njihovim prvencem se lahko otresemo marsikaterega stereotipa ali očitka na račun rocka sedemdesetih in v Howlin' Rain prepoznamo tvorne nadaljevalce te tradicije, ki se je poslužujejo predvsem iz užitka in radosti.

pripravil BIGor




Komentarji
komentiraj >>