Kdo bi si mislil, da se knjiga Spisi o seksualnosti, pod katero je podpisan sam izumitelj seksualnosti kot diskutabilne ideje, Sigmund Freud, konča na strani 158! Seveda ne gre za neko zbirko pavšalnih paberkovanj, ki bi jih med trde platatnice zvezal Freud sam, gre za izdajo Društva za teoretsko psihoanalizo. Izdajo v več smislih besede.

Nekje v drugem desetletju 20. stoletja je Freud postajal zelo moden tudi v Ameriki, njegov psihoanalitski prijatelj Alexander Brill je iz prevajanja Freudovih spisov v angleščino napravil vseživljenski poklic. Z zavedanjem o specifičnostih ameriškega trga je nekega dne Brill Freuda mimogrede pobaral, naj vendar napiše neko skrajšano verzijo svojega učenja, nekakšen instant učbenik, ki bi plehkim in lenim Američanom psihoanalizo približal hitreje in bolje kot gostobesedne teoretične razprave in baročne študije primerov. Ob tem predlogu se je Freud namrdnil in zviška odgovoril Brillu: »Če damo Američanom kaj takega, nihče od njih nikoli ne bo bral izvirnih tekstov!«

Verjetno bi se na podoben način namrdnil ob naših Spisih o seksualnosti. Kaj niso vendar Freudova zbrana dela - gre za nekih dvanajst tisoč strani - eni sami Spisi o seksualnosti? Če je prva izdaja Društva za teoretsko psihoanalizo razvidna že iz naslovnice, na drugo naletimo takoj pri Kazalu. Izbrani spisi, štirinajst jih je, so bili vsi do zadnjega že natisnjeni v slovenskem jeziku! Nekaj v reviji Eseji, nekaj v Problemih in dva v Delti. Nekateri, denimo Tabu devištva, so v slovenščini na tem mestu izšli že tretjič. Uredniška politika zvestih bralcev v nakup knjige torej ne bo prepričala. Freudovi spisi sami pa so seveda povsem nekaj drugega.

Že omenjeni, Tabu devištva, vsebuje tehtne premisleke o ženski frigidnosti in antropološke pomisleke o družbeni pomembnosti – še - vedno aktualnega nadzora nad žensko seksualnostjo. Imenitno se dopolnjuje s spisoma Značaj in analna erotika ter O posebnem tipu izbire objekta pri moškem, kjer je govora o moški impotenci ter nastavkih za genezo moške homoseksualnosti. Tudi otrokom in njihovi seksualni radovednosti sta namenjena dva spisa: O seksualnem razsvetljevanju otrok in pa O otroških seksualnih teorijah.

Kompilacija seveda ne more mimo dveh kanonskih spisov: Zaton Ojdipovega kompleksa in Nekatere psihične posledice anatomske razlike med spoloma. Tu Freud prvič opozori na dejstvo, da potek razvoja moške seksualnosti ni preprosto analogen poteku razvoja ženske seksualnosti. Za slednjo je še tik pred smrtjo priznal, da mu, vsem teorijam navkljub, še vedno predstavlja dark continent. Vsekakor pa z omenjenima spisoma nakaže glavne prvine koncepta, ki kmalu postane kruh in sol feminističnim kritikam psihoanalize – kastracijski kompleks.

Najlepši iz nabora kratkih Freudovih biserov je zagotovo spis O vsesplošni težnji po ponižanju v ljubezenskem življenju, ki ga berete na lastno odgovornost. "Če psihoanalitik-praktik vpraša", začenja to razpravo Freud, "zaradi kakšnih tegob ljudje najpogosteje prihajajo k njemu po pomoč, mora – če pusti ob strani različne vrste tesnob – odgovoriti: zaradi psihične impotence". Psihično impotenco definira kot stanje v ljubezenskem življenju, kjer ni prišlo do zaželene združitve med tokom nežnosti in tokom čutnosti. Tudi zaradi zahtev, ki jih pred zahodni svet postavlja ideal romantične ljubezni, katerega temeljna odlika je seksualno precenjevanje ljubezenskega objekta, se neredko zgodi, da ljubimo brez poželenja in ko poželenje imamo, ne moremo ljubiti.

Če pustimo ob strani žalostno dejstvo, da vsaka spolna zadovoljitvitev zmanjšuje erotično privlačnost objekta, da se, kot se rado reče, ljubezen preprosto iztroši, obstajajo še bolj turobne posledice obstoja dveh vrst tokov v ljubezenskem življenju. Ko je to ireverzibilno stkano v dve smeri, se lahko človek v ljubezenskem razcepu zaščiti z razcepom v svetu objektov. Romantično precenjevanje ostane zavezano objektom ljubezni, seksualnim objektom pa se dodeli psihično ponižanje. "Čim je izpolnjen pogoj ponižanja, se lahko čutnost svobodno izrazi, privede do znatne seksualne zmožnosti in visoke stopnje ugodja."

Ljubezensko življenje moškega v današnji kulturi nasploh nosi pečat dvojnosti toka nežnosti in čutnosti: "moški se zaradi strahospoštovanja /Respekt/ pred žensko v svoji seksualni dejavnosti skoraj vedno počuti utesnjenega. Svojo polno potenco razvije šele tedaj, ko ima pred sabo ponižan seksualni objekt. To pa je spet povezano z okoliščino, da se v njegove seksualne cilje vključujejo tudi perverzne komponente, ki jih ne upa zadovoljiti pri ženski, ki jo spoštuje."

Ne glede na v uvodu zapisano kritiko, so Spisi o seksualnosti vendarle izbor tekstov, ki si zaslužijo tudi drugo ali tretje branje, čeprav bi od uredništva zbirke Analecta bolj z veseljem pričakali izid kakšne izmed številnih Freudovih korespondenc. V slovenskem jeziku namreč nimamo niti ene.

Freuda je ponovno brala Fani Moser.