Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Nedelja, 7. 1. ´07 ob 19.00 (ponovitev 14. 1. ´07 ob 10.00) FRED FRITH/ STEVIE WISHART/ CARLA KIHLSTEDT: The Compasss, Log and Lead (Intakt, 2006) (3178 bralcev)
Nedelja, 7. 1. 2007
david



Fred Frith/ Stevie Wishart/ Carla Kihlstedt: The Compass, Log and Lead

Album “Compass, Log and Lead”, ki ga imamo pred sabo in nas čaka za poslušanje v današnji Tolpi bumov je rezultat improvizacije treh precej različnih umetnikov, tako po osebnih stilih, žanrskih usmeritvah in nenazadnje po generacijskih pripadnostih.
Freda Fritha, zdaj že starosto rocka v opoziciji in avantgardnih iskanj v sodobni kreativni glasbi, ključnega evropskega, iz rocka izhajajočega utemeljitelja improvizirane in preparirane kitare, ustanovitelja zasedb Henry Cow, Art Bears, Skeleton Crew in Massacre, člana Naked City ter med drugim gosta na albumih Briana Ena in The Residents tukaj verjetno ni potrebno posebej predstavljati. Uvodoma zato namenjamo več pozornosti ostalima dvema mlajšima glasbenicama, ki sodelujeta na pričujočem albumu.
( v celoti!) ...
* Album “Compass, Log and Lead”, ki ga imamo pred sabo in nas čaka za poslušanje v današnji Tolpi bumov je rezultat improvizacije treh precej različnih umetnikov, tako po osebnih stilih, žanrskih usmeritvah in nenazadnje po generacijskih pripadnostih.
Freda Fritha, zdaj že starosto rocka v opoziciji in avantgardnih iskanj v sodobni kreativni glasbi, ključnega evropskega, iz rocka izhajajočega utemeljitelja improvizirane in preparirane kitare, ustanovitelja zasedb Henry Cow, Art Bears, Skeleton Crew in Massacre, člana Naked City ter med drugim gosta na albumih Briana Ena in The Residents tukaj verjetno ni potrebno posebej predstavljati. Uvodoma zato namenjamo več pozornosti ostalima dvema mlajšima glasbenicama, ki sodelujeta na pričujočem albumu.

Violinistka in vokalistka s klasično glasbeno izobrazbo, Carla Kihlstedt je soustanoviteljica in članica Tin Hat Tria ter art-rock zasedbe Sleepytime Gorilla Museum, nekaj let pa je bila tudi članica vokalne skupine Charming Hostess. Med drugim je igrala z Davidom Krakauerjem in Donom Byronom ter se pojavljala na albumih Toma Waitsa in Mr. Bungle. Z njenim novejšim projektom Two Foot Yard pa jo bomo lahko slišali tudi pri nas konec letošnjega leta v okviru abonmaja Radikal Chic, v Cankarjevem domu.

Stevie Wishardt se je v svojem univerzitetnem glasbenem študiju specializirala na področju kompozicije, elektronske glasbe, etnomuzikologije ter srednjeveške glasbe. Praktično se je izpopolnjevala pri tradicionalnih violinistih Istanbula in Rajastana ter se učila igranja na lajno v Franciji. Je ustanovna članica in vodja zasedbe Sinfonye, ki se posveča srednjeveški glasbi in ženskim glasbenicam, med drugim delu Hildegarde von Bingen. V svoji avtorski glasbi združuje srednjeveško in sodobno glasbo, igranje na violino in lajno s petjem in elektroniko.

Zvočnost albuma “The Compass, Log and Lead”, ki ga danes predstavljamo, je barvno usmerjena v komorni spoj akustičnih strunskih glasbil, pri čemer prevladujejo predvsem zvoki akustične kitare Freda Fritha ter zvoki violine, ki ju igrata obe glasbenici. Barvni spekter albuma dopolnjujeta dve ljudski glasbili, švedska nyckelharpa, ki jo igra Carla Kihlstedt ter lajna, na katero igra Stevie Wishardt, vso organsko zvočnost albuma pa na določenih mestih Stevie Wishardt bogati še s subtilnim umeščanjem elektronskih zvokov.

Akustično odzvanjanje in spajanje strunskih barvitosti (in občasnih elektronskih intervencij) se na albumu meša z utrinki in odmevi različnih tradicionalnih ljudskih glasb, skladbe pa pogostoma zaidejo tudi v neke vrste ponavljajoče se strukture, skorajda komade, ki zvočnemu toku dodajo občutek abstraktne spevnosti in plesnosti.

Album “Compass, Log and Lead” deluje kot nekakšen imaginarni soundtrack, saj ga preveva neko cinematično, narativno in dramatično, mestoma tudi meditativno vzdušje. Tudi sam naslov albuma ter naslovi komadov pridodaju k tovrstnemu doživljanju glasbe, ki kakor da spremlja neko popotovanje (v komadu ‘I Am Map’ se v ozadju stalno sliši glasbena imitiracija enakomernega ritma vlaka) in z ne veliko truda ter z zgolj malo domišljije bi ga lahko nadomestili z malo manj avantgardnim in eteričnim Neil Youngovim soundtrackom za Jarmushev film Dead Man. Nenazadnje deluje album kot neka zaokrožena celota, kjer se tematskost uvodne skladbe ponovi pri zadnji in kakor bi lahko rekli, pripelje junaka varno domov.

Vloge na albumu so odmerjene zelo demokratično, mogoče celo bolj v prid mlajšima glasbenicama, ki se na mnogih mestih resnično izkažeta s svojo idejno inovativnostjo in pridržano virtuoznostjo. Zato se tudi značilno Frithovo igranje zdi bolj umaknjeno v ozadje in izstopi le v nekaterih krajših momentih. V ospredju albuma je predvsem kolektivna igra in skupen, nepretenciozen zvočni tok
Pred poslušanjem pa še navedek iz spremne besede albuma, ki ga je prispeval Fred Frith: »Improvizacija je za nas rezultat prepletanja osebnih glasbenih zgodovin, prostor, kjer se srečamo na enakopravni ravni in odkrivano stvari, ki jih nismo nikoli vedeli ali slišimo v novi luči, kar smo mislili, da vemo. To je pogovor, izmenjava. Ni drugih pravil kot pozorno poslušanje in s tem usklajeno delovanje«.

pripravil David Verbuč


Komentarji
komentiraj >>