Kaj dojemamo kot gnusno, ogabno, ostudno in odvratno? Pri katerih pojavih nas obide zona, oblije kurja polt, spreleti srh ali pa se nam obrne želodec in nam gre na bruhanje? Kaj vse se nam upre, priskuti in »zagravža«? V tokratni Teoremi bomo govorili o pojavu gnusa, edinemu človeškemu čustvu, ki je tako zelo povezan s telesom in hkrati tako odvisen od kulturnih norm. Prepustite se gnusnim zadevam in prisluhnite v torek ob polnoči!

Gnus je specifično človeško čustvo, ki je s svojim skremženim izrazom na obrazu lastno vsem ljudstvom na svetu. Človek ob občutenju gnusnega stisne skupaj oči, naguba in s tem zapre tudi nos ter obrne navzdol ustnice, zraven pa pihne še kakšen fuj!, fej! ali bljak! Univerzalnost obraznega izražanja čustev je opazil že utemeljitelj evolucijske teorije, Charles Darwin, ki je v svoji knjigi Izrazi čustev pri človeku in živalih obravnaval tudi pojav gnusnega. Žal pa je od Darwina naprej to tematiko stroka, ki se ukvarja s človeškimi čustvi, z redkimi izjemami po krivici ignorirala, saj jo je imela za preveč trivialen pojav, ki bi utegnil onesnažiti svoja čista, metafizična razglabljanja.

Svetlo izjemo predstavlja knjiga Williama Iana Millerja z naslovom Anatomija gnusa , ki je pred kratkim izšla pri Studii Humanitatis. Miller, ki je sicer profesor prava na University of Michigan Law School, po izobrazbi socialni zgodovinar in specialist za islandske sage, se je v knjigi zelo dosledno lotil seciranja gnusa. Mogoče so prav njegova poklicna distanca, njegova številna osebna opažanja in citiranja iz literature pripomogla k temu, da je pri tako obširni temi na zanimiv, a zelo strokoven način predstavil vse vidike, vloge in oblike čustva, ki bolj kot vsa druga čustva prisoten v našem vsakdanu.

Je torej gnus instinktivna reakcija ali pa se ga vsak človek šele priuči v teku procesa civiliziranja? Na to vprašanje je težko na hitro odgovoriti, saj načeloma oboje drži. Gnus je genetsko posredovan zaščitni mehanizem iz začetkov človeškega življenja, ki nas ščiti in nam zagotavlja preživetje in nadaljnji obstoj.

Reakcija gnusa na primer skrbi za to, da zaužito pokvarjeno hrano takoj izpljunemo in se ji v nadaljnje izogibamo. Za registracijo gnusa so zadolženi prav vsi naši čuti . Določen odvraten vonj si lahko zapomnimo za celo življenje in nam ob ponovnem stiku takoj v spomin prikliče doživete negativne podobe. Tudi otip je lahko gnusen , če je stvar, ki se je dotikamo nezaželena, nalezljiva, strupena, sluzasta, zdrizasta.... Za oči so najbolj ostudne podobe bolezni, gnitja, razkrajanja, skratka bližina razpada in smrti. Edino sluh je dokaj neobčutljiv za gnus , razen ko gre za kakofonično žalitev okusa kakšnega sofisticiranega ljubitelja glasbe.

Simptomi občutenja gnusa: gnusna reakcija se odvija v sekundi. Sproži se takojšnja slabost, ki je lahko stopnjevana tudi z bljuvanjem. Povečano je izločanje sline, občutimo pritisk v grlu, obraz se nam spači v že omenjeno grimaso. Z refleksom bega pomaknemo glavo in trup vstran in včasih dvignemo tudi roke, da se ne bi dotaknili gnusne stvari. Možen je tudi pojav agresije, ki ga je sprožil nagonski boj za preživetje. Za preprečitev te reakcije ni sredstva, vendar je možno z navajanjem in izkušnjami izraz gnusa na zunaj prikriti.

Gnus učinkuje kot organizator , ki ločuje izkustva na dobra in slaba, visoka in nizka, zunanja in notranja jazu. Susan Miller v psihoanalitični tradiciji zagovarja tezo, da zajema gnus precejšen razpon odzivov, ki so bolj ali manj povezani z zavračanjem . To je edina emocija , ki je tako zelo povezana s telesnim odzivanjem , da lahko zaradi nje občutimo slabost, se nam obrne želodec in bruhamo. Gnus je podoben čistemu gonu, ki prebudi preveč telesa in premalo duše , a je hkrati emocija o nečem in odziv na nekaj . K temu pa sodi tudi samo zavedanje gnusenja, samorefleksija , saj se gnusa še predobro zavedamo. Sam povod za občutenje gnusa so naše predstave o onesnaženju, okuženju, oskrunjenju, ali pa že samo telesne funkcije, biološke potrebe in organski razkroj. Vse te predstave in zavedanja so naša družbeno-kulturna dediščina , in zdi se, da prav zaradi tega, ker se človek zaveda svojega bivanja in njegovih šibkosti, občuti tudi gnus do življenja samega.

Zakaj se torej vsem ljudem gnusijo izločki, tudi tisti lastnega izvora, medtem ko jih živali brez zadržkov ovohavajo, se po njih valjajo ali jih celo jedo? Ali je to evolucijski mehanizem, ki nas želi obvarovati pred okuženjem in onesnaženjem ali nam mora šele družba v glavo vtepsti gnusnost ekskrementov? Kot vemo, se tudi majhnim otrokom izločki ne gnusijo, temveč jih fascinirajo, in ena od teorij pravi, da je gnus za človeka tako tesnoben, ker naj bi se ob njegovem občutenju porajale predstave o skupnem izvoru z živaljo. Gnusi se nam namreč tisto, kar nas veže na naše živalske prvine, to so osnovni življenjski procesi, ki so povezani s prehranjevanjem, izločanjem, spolnostjo ter s tem, da telo oddaja slabe vonjave, umira in razpada.

Toda Miller je do te razlage upravičeno kritičen , saj se nam gnusi vse, kar je organsko in pri gomazečih črvih težko pomislimo na kakšno sorodnost z njimi. Kritičen pa je tudi do teze, ki odkriva jedrni občutek gnusa v zavračanju hrane. Teorijo jedrnega gnusa je v 80.-ih letih prejšnjega stoletja postavil ameriški eksperimentalni psiholog Paul Rozin . Po njegovem je jedrni gnus naravnan zgolj na oralno inkorporacijo in zavračanje hrane , pri tem je okus označil za jedrni čut, usta za jedrno lokacijo ter uživanje, oz. zavračenje hrane za jedrno dejanje. Z izpostavitvijo vloge okusa pri zbujanju gnusa pa se je Rozin ujel v isto zanko kot že prej Darwin. To je namreč etimologija angleške besede dis-gust, torej nekaj, kar žali naš okus. Sigmund Freud , ki je obravnaval pojave, združene pod izrazom Ekel , ni le-teh povezal le z oralno, temveč tudi z analno in genitalno cono . Freud je torej ubral drugo pot in v svoji psihoanalitični teoriji združil gnus s sramom in moralo . Vse tri je obravnaval kot t.i. reakcijske tvorbe, ki preprečujejo izpolnitev nezavedne želje . Reakcijske tvorbe so del mehanizma potlačitve, ki vzpostavlja željo kot nezavedno in deluje kot metoda družbene kontrole . Gnus deluje po njegovem mnenju kot civilizacijska zapreka pred zadovoljitvijo nezavedne želje in doseže, da se nam genitalije drugih zdijo grde in strašne, naših lastnih pa se sramujemo. Freud se je posvečal gnusu zgolj v okviru proučevanja reakcijskih tvorb. S tem je gnusu naredil krivico, saj mu ni priznal dovolj pomembne vloge, ki jo ima pri spolnosti in z njo povezanimi tesnobami, nevrozami in psihozami. Empirična psihologija še danes zelo ceni Freudovo interpretacijo gnusa kot reakcijska tvorba in je še vedno ni presegla.

S Freudom smo pristali torej pri povezavi gnusa s spolnostjo, ki je verjetno najbolj kompleksna in večstranska. Tu se najbolj manifestira razlikovanje med ljubeznijo, naslado in spolno podreditvijo. Pri spolnosti gre za vprašanje gnusa do telesnih sokov, ali »juhe življenja«, kot jih poimenuje Miller. V zgodovini gnusa so prav urin, sperma in menstrualna kri veljali za najbolj onesnažujoče. Ljubezen bi bila bolj ali manj nesmiselna, če ji ne bi bilo treba premagovati občutka gnusa. Tako lahko gnus tudi dojemamo kot nekakšen indikator ljubezni: ljubimo, ko smo z neko osebo pripravljeni izmenjati telesne sokove. To seveda ne velja za promiskuitetne in na gnus manj občutljive ljudi, ki jih gnus kot močna emocija privlači.

Ugodje ob spolnosti je lahko čutno le deloma, ker se nikoli ne more docela osvoboditi nepredirne množice norm in prepovedi, ki določajo domeno seksualnega . Zapeljevanje samo naj bi z vsemi svojimi čari nudilo veliko več ugodja kot sam spolni akt, ki je njegov cilj. Če ne posreduje ljubezen , nas gola čutna ugodja ob spolnosti lahko hitro prenasitijo. Spolnost velja za umazano, zverinsko, smrdljivo, nemarno, lepljivo, sluzasto, blatno početje in za mnoge je natanko v tem njena privlačnost. Seksualna zadovoljitev pomeni eksces in potemtakem vključuje gnus, ki ga vzbuja prenasičenost . Toda ljubezen spremeni celotno delovanje seksualnega gnusa in obenem tudi delovanje drugih oblik gnusa , ki drugače skrbijo za ohranjanje dostojne in neonečaščene javne podobe. Spolnost torej ne odpravi gnusa, temveč se mu vdaja, medtem ko ljubezen deloma odpravi pravila gnusa , a je še vedno podvržena normam vljudnosti in kulture. Pri ljubezni pa smo podvrženi tudi banalni intimnosti , zaradi katere smo npr. pripravljeni prenašati partnerjevo prdenje, vonj po znoju in ustni zadah.

Poleg freudovskega tipa gnusa, ki človeku ne dovoli izpolnitve nezavedne želje, a ga hkrati fascinira, poznamo še drugi tip. To je gnus, ki nastane prav zaradi podrtja zapreke in človeka pripelje do prenasičenosti . Oba tipa kažeta, da je prijetno gnusno in gnusno prijetno , a se razlikujeta v svojem delovanju. Prvi tip gnusa nakazuje, da je gnusnost iluzija, drugi pa, da je prijetnost iluzija . Gnus, ki deluje kot prvotna zapreka, nam razkriva, da tisto onstran gnusa sploh ni nekaj ogabnega, ampak nekaj, kar nudi ugodje . Freud se torej ne izjasni, kaj je gnus – lahko je reakcijska tvorba, lahko pa je tudi atraktor. Pri drugi, hedonistični vrsti gnusa nam je bolj jasno, kakšna je, saj smo se že vsi preobjedli najljubše hrane ali prenapili dobre pijače, za kar nam je bilo kmalu žal in se nam je maščevalo z gnusom . Hedonizem pa lahko povzroči še eno obliko gnusa. To je moralni gnus nad človeškimi slabostmi. Gnusu nad značajskimi potezami ljudi se lahko pridruži prezir. Na določen način je prezir tako kot naši iztrebki povezan z demokracijo . Prezir in drek sta namreč neodvisna od stanu, vsak si ju lahko privošči in sta lastna vsem ljudem. Torej ni čudno, da je včasih sranje tudi izraz prezira.

Gnus je predvsem pomemben dejavnik vzpostavljanja hierarhije. Ko nas zajame občutek gnusa, je to že izrekanje sodbe večvrednosti nad predmetom, pojavom ali človekom, ki je v nas sprožil gnus. Moralno sodbo pa je težko izraziti, ne da bi se zatekli k idiomu gnusa. Tako vidi David Hume kot »gnusno in prezira vredno osebo tisto, ki klečeplazi pred nadrejenimi in je nesramna do podrejenih«. Potem so na tem spisku še bedak, pretirano malenkostna oseba, zahrbtnež, zavistnež, etc.,etc.

Človeku se vsemu navkljub najbolj gnusijo pojavi, ki so povezani s telesnimi odprtinami in njihovimi izločki. To izhaja iz pojmovanja notranjosti človeškega telesa kot posoda sluzastih in smrdljivih življenjskih tekočin ali kot skladišče ekskrementov, po domače: vreča polna dreka. Sta dve vrsti odprtin: prva je freudovska trojica erogenih con (usta, anus, genitalije), druga pa so lokacije ključnih organov čutov (oči, ušesa, nosnice). Edini izloček, ki se nam iz teh odprtin ne gabi, so solze, seveda le če so sveže in tekoče. Pri izločkih je treba še posebej poudariti, da se nam gnusijo le, če se nahajajo izven našega telesa, dokler so notri, je vse v redu. Z največjim gnusom si predstavljamo oralno inkorporacijo katerega koli izločka. O tem nazorno priča t.i. Allportov eksperiment, kjer napljuvamo poln kozarec sline in ga nato poskusimo popiti. Že ob sami predstavi se stresemo, kar je paradoks, če pomislimo, da moramo v ustih slino stalno požirati.

Mary Douglas v svoji strukturalistični teoriji pravi, da se nam stvari gnusijo zato, ker niso na svojem mestu. Na primer se nam lasje na glavi ne gnusijo, medtem ko se nam gnusijo dlake v nosu in v ušesih. Mrtva podgana v kuhinji se nam zdi bolj odvratna kot če bi jo videli ležati na cesti. In če ji povrh štrli ven še drobovje, ki bi moralo biti v njeni notranjosti pod kožuhom, je gnus še večji. Različne kulture razvijejo različne kategorije čistega in nespodobnega ter posledično tudi gnusnega.

Povzročitelji gnusa se sicer lahko zelo različni, toda največkrat se nam najprej zagnusi stvar, ko jo zavohamo . To je zato, ker je voh neposredno povezan z limfnim sistemom in hipotalamusom. Brez voha bi se nam iztrebki, gnitje, znoj,... dosti manj gnusili. Voh ima v povezavi z gnusom tudi funkcijo hierarhiziranja , tako da že od nekdaj tisti, ki se imajo za družbeno in moralno večvredne , vihajo nos nad nižjimi smrdečimi subjekti. Sicer pa je teorija o gnusu integralni del Freudove teze o nujnosti pokončne hoje in civilizirajočemu gnusu pred analnim užitkom in ovohavanjem genitalij v knjigi Nelagodje v kulturi. Vodilni spolni čut pri živalih je namreč voh , in dokler ta prevladuje, delujejo seč, blato, menstrualna kri in celotna telesna površina seksualno stimulativno . A s pokončno hojo pri človeku je voh izgubil na pomenu, oralni in analni libido pa sta sublimirana in podvržena zakonom gnusa.

Takšno izkušnjo je nehote doživel tudi George Orwell , čeprav se je boril proti svoji pre-občutljivosti, preden ji je podlegel. Ko je zbiral gradivo za knjigo Pot v Wigan Pier , se je nastanil v prodajalni vampov , ki je bila obenem tudi gostišče, in je bila nepredstavljivo smrdljiva in umazana. Orwell , pripadnik srednjega razreda in prepričan levičar , je svojo malenkostnost dokaj uspešno premagoval, da je tam lahko spal in jedel. Toda gnusu in smradu , ki mu je bil izpostavljen v delavskem okolju , in ki ga je avtomatično občutil kot pripadnik višjega razreda, enostavno ni mogel ubežati in si je moral priznati, da je tudi sam le eden izmed salonskih revolucionarjev in gnusnih hipokritov , ki jih je tako zelo preziral. Orwellu lahko zaradi tega priznanja njegovo malenkostnost oprostimo.

Po gnusu do nižjih slojev je potrebno omeniti še pogostejši gnus do žensk, še posebej starejših , ki ga je proizvedlo patriarhalno sovraštvo do žensk, t.i. mizoginija . Ženska, ki rojeva življenje in je še bolj zavržena, ko tega ne zmore več, je prispodoba gnusa vse od davnih časov pa do Kanta, Nietzscheja, Freuda Kafke, Batailla in Kristeve.

Winfried Mennighaus piše v svoji knjigi, Gnus v kulturi , da se je sredi 18. stoletja moderna estetika, ki je najbolj častila belo antiko, porajala iz prepovedi gnusa. Namreč s tem, ko so antični kiparji postavili estetski kanon s svojimi lepimi in mladimi atleti, je nastal prototip gnusa in tabuja: nagnusna starka . Odvraten je njen smrad, še bolj pa njeno poželenje po mladih moških . Protipol njenega grotesknega in razpadajočega telesa je civilizirana atletska postava mladeniča. Treba pa je priznati, da je v umetnosti prav tako pogost motiv grdega starca, ki zalezuje lepo dekle, katerega gnusnost ni nič manjša.

Kant je lepim umetnostim pripisal moč, da opisujejo stvari, ki bi bile v naravi grde ali pa bi vzbujale odpor, na lep način : furije, bolezni, vojna opustošenja, delo smrti je mogoče lepo opisati, celo predstaviti v sliki. Ene same stvari pa po Kantu ni mogoče predstaviti v skladu z naravo, ne da bi uničili sleherno umetniško lepoto – tisto namreč, ki vzbuja gnus . »V tem nenavadnem občutku, ki temelji zgolj na upodobitveni moči, je namreč predmet, ki se mu sicer s silo upiramo, predstavljen tako, kakor bi se tako rekoč vsiljeval užitku, tako da v našem občutku ne ločimo več umetniške predstave predmeta od narave tega predmeta samega in je zato nemogoče, da bi imeli to predstavo za lepo«

Ko gnus preplavi vse, se človeku zagnusi še lastno življenje. Gnus do življenja, ki se prepleta z nizom nagnjenj, razpoloženj in duševnih stanj, označujemo kot taedium vitae. To je mešanica obupa, dolgčasa, depresije, melanholije, apatije in lenobe. Gnus do življenja ima številne stilistične različice, ki jih določata moralni red in zgodovinski trenutek. Lahko se izrazi kot morbidno sovraštvo do mesa in vseh njegovih radosti , kot je bil to primer pri srednjeveških fanatičnh asketih. Lahko je to v stilu melanholika , ki ga s svojo veliko občutljivostjo, mizantropijo in sovraštvom do spolnosti najbolje zastopa arhetip Hamleta. Seveda pa se moramo spomniti tudi na Sartrovega Roquentina, junaka v Gnusu , ki se mu ne gnusi le organsko življenje, temveč bivanje samo na sebi.

Zdi se, da v današnjem času melanholija ne uživa več tolikšnega ugleda , kot ga je tedaj, ko je še veljala za vzvišeno stanje izjemno dojemljivih in pametnih umetniških duš. Znanost jo je redefinirala kot navadno depresijo, malenkostnost, pozerstvo in lenobo. Morda tudi zato Miller z gnusom do življenja opravi na nekaj straneh, čeprav je naslov knjige naslon na Burtonovo Anatomijo melanholije iz 17. stoletja in je iz poglavja razvidno njegovo osebno zanimanje za melanholijo, za katero pa pravi, da je že passé, saj na bi moderna depresija ne znala tako močno uživati v sebi.

Medtem ko je razsvetljenstvo slovilo gnus kot človeški in civilizacijski napredek, so v 19. in na začetku 20. stoletja začeli odkrivati posledice te vzgoje in se predali čarom prepovedanega gnusa. Na koncu 20. stoletja se je sama vzgoja gnusa postavila pod vprašaj. V današnji družbi namreč lahko opazimo pravo obsedenost z gnusom in čistočo. Civilizacija je povišala našo občutljivost na gnus, ki ga je tako spremenila v ključno sestavino družbenega nadzorovanja in psihičnega reda.

Na koncu lahko iz vsega napisanega ugotovimo, da je gnus človeški in da počlovečuje. Kdor je neobčutljiv za gnus je ali: 1. protočloveški kot otrok, 2. podčloveški kot norec ali 3. nadčloveški kot svetnik. Opredelite se sami ali pa se mirno prepustite nagnusnom tegobam in odvratnim užitkom.