Sobota, 13. 1. 2007
Sensi
Za balkanske dub pionirje se spodobi, da se od sledilcev razlikujejo najmanj po snemanju svojega albuma v za to specializiranem in priznanem studiu. Pod streho založbe Universal Egg Niel-a Perch-a, strojevodje Zion Train-a, se je zvalil novi album hrvaških Radikal Dub Kolektiv, naslovljen z Bass Matters. Tudi tokrat velja, da naslov pove vse. Svoje equaliserje naravnajte do Tople bumov to soboto ob 19h .. (v celoti!)
* Skoraj 3 leta so minila, kar smo zadnjič v tem terminu poslušali album hrvaške zasedbe RDK, takrat izdanega v produkciji Zvuka Močvare, a kot se je izkazalo, nocoj ne bomo deležni njihovega drugega albuma, da bi tipali po tem, kaj so RDK novega ustvarili, kako so svoj zvok še nadgradili, kam jih je, skratka, odpeljalo. Kajti (če slučajno še pomnite, nad prvencem sem sejala navdušenje) ob pred kratkim izdanim »Bass Matters« smo izvedeli, da gre predvsem za regeneracijo prvenca, ki torej to sploh ni bil. Povsem razumljivo je, da so fantje in dekle šele sedaj zares toliko zadovoljni z izdelkom, da ga smatrajo za svoj prvi pravi studijski album. Ne zato, ker prvi ne bi zvenel še »čisto zares«, ampak iz več tehtnih razlogov.
Prvi razlog tiči v sami studijski produkciji, kajti studio, v katerem je bil »donošen« zdajšnji album, je v vseh pogledih bolj »zaresen« kot Močvara, čeprav je ta brez dvoma vsemu tam sproduciranemu prav tako dodala svoj poseben pečat. Universal Egg je založba Neil-a Perch-a, »strojevodje« bivših Zion Train, ene vodilnih angleških dub zasedb, prepoznavne zaradi svojega značilnega up-beat elektro-trance-duba, ki je tudi pri nas gostovala že nekajkrat. Universal Egg je bila sprva mišljena za promocijo izključno glasbe Zion Traina, vse ostalo pa je Perch produciral v svoji drugi založbi, Deep Root. Nato pa je Universal Egg postala predvsem »valilnica« za novo, še neslišano, evropsko, predvsem pa kvalitetno dub muziko. Pod okriljem te so se že uveljavili denimo Tassilli players, Love Grocer in Abassi All Stars.
RDK so že od začetka, od leta 2002, ko se je torej iz različnih, večinoma sorodno žanrskih zasedb, konstituiralo jedro tega kolektiva, zveneli bolj »angleško« kot »jamajško«. Album, posnet v Močvari, tega še ni povsem razkrival oz. je razmeroma uravnoteženo pokrival oba otoka, a v živo so vselej zveneli bližje »zion-trainovskemu« zvoku ali pa tistemu iz založbe On-U-Sound. Tipičnost tega angleškega dub-a je prepoznavna predvsem v high-tone produkciji ter seveda v »up-beat« ter »stepper« dinamiki. Zveni bolj elektronsko od svojega starejšega jamajškega »brata« in je zavoljo vsega naštetega bolj energičen in ekspanziven, kar je denimo očitno že zavoljo vsega, kar iz njega nastaja – če ob tem pomislimo samo na francosko dub šolo. Skratka, Perchev studio je RDK pisan na kožo že od začetka in zato je lahko razumeti, da so šele sedaj zares zadovoljni s produkcijo, čeprav je še ena »tipičnost« tako angleškega kot torej tudi RDK dub-a v tem, da je živa izvedba tista, ki zares »seka« – snemanje pa služi bolj kot optimalno arhiviranje materiala.
Drugi razlog, zakaj nocoj ne poslušamo drugega ampak še vedno oz. spet prvi album RDK pa je tudi v tem, da je bila sama zasedba ves čas v procesu konstituiranja. Izkazalo se je, da je peterica, ki nas je nazadnje obiskala v Gala hali na Metelkovi, po novem kar njihova polna postava, saj je v preteklih dveh, treh letih prišlo do zamenjav in redčenja v sami zasedbi – iz različnih razlogov. Do pretirane oropanosti njihovega prejšnjega zvoka ni prišlo, čeprav sama še vedno pogrešam prav trobilsko-pihalsko sekcijo, ki jo na albumu poleg violine pokrivajo gostujoči glasbeniki. Zato pa zvenijo še bolj usmerjeno in »spolirano«. In tretji razlog za omenjeno »prvinskost« albuma »Bass matters« je dejstvo, da le-ta tudi zasedbi sami predstavlja začetek novega obdobja, česar tudi ne smemo kar tako spregledati. V tej luči se torej prepustimo »bas meditaciji«, katero pa velja pospremiti še s par napotki oz. zaznamki.
»Bass matters« je razmeroma umirjen album, sestavljen iz 10-ih »dubčin« in kratkega prvega track-a (sampla Cheech-a in Chong-a, če se ne motim), ki služi kot zase stoječ »izstrelitveni« intro – nasploh ima skoraj vsak komad svoj intro, bodisi iz samplov ali zgolj iz brezbasnih kozmično-hipnotičnih uvertur, pri dveh komadih pa gostujeta tudi otoška vokala, kar predstavlja posebno poživitev. Za razliko od »predprvenca« so RDK namreč postali pretežno instrumentalen dub band. Prav zato se njihova razpoznavnost nekoliko izgubi, saj bi mirne duše lahko pozabili, od kod v resnici prihajajo. Tu in tam je »internacionalnost« poudarjena z nekoliko bolj orientalskim melosom gostujoče violine, a ta drugod zaplava tudi v klasične vode in tako zgolj na posluh res ne moremo oceniti, koga konkretno poslušamo. Če torej predpostavimo, da je v ospredju predvsem nagib k zelo korektni angleško-zveneči dub produkciji, so RDK prek sodelovanja z Neilom Perchem dosegli svoj namen. Za presežek pa jih še vedno velja slišati v živo, ko se ponavadi izkaže, da je studijski album v resnici zgolj ogrodje za živo improvizacijsko nadgradnjo.
pripravila Sensi
Komentarji
komentiraj >>