Gramofonske plošče so se z revolucionarnim posegom v glasbeno industrijo zapisale na vidno mesto v zgodovini glasbe. Z zvočnim zapisom so odigrale ključno vlogo v procesu glasbene popularizacije, s specifiko snemalnih tehnik radikalno posegle v glasbeno kompozicijo in z enostavno dostopnostjo definicijo glasbe osvobodile elitističnih okvirjev. Vplivale pa niso le na področje glasbenega ustvarjanja, temveč tudi na polje vizualne umetnosti.

Vizualni segment v industriji gramofonskih plošč je izhodišče razstave Artcoustics, zgodbe z gramofonskih plošč. Mednarodni grafični likovni center so kustosi Nikolai Jeffs, Guy Schraenen in Božidar Zrinski v sodelovanju z Radiem Slovenija in Radiem Študent spremenili v vizualno »fonoteko« več kot tisočih plošč različnih žanrov, obdobij, a precej omejenega geografskega izvora.

Podnaslov razstave Zgodbe z gramofonskih plošč namiguje na politične, družbene in umetniške implikacije razstavljenih ovitkov. Kartonaste škatle ne predstavljajo zgolj zaščite zvočnega zapisa. Pričajo o smernicah vizualne kulture 20. stoletja, razkrivajo ideološko ozadje konkretnih zgodovinskih obdobij in razlagajo začetke tržno usmerjene glasbene industrije.

Predmet razstave je gramofonska plošča v njeni najširši definiciji: ob bok glasbenim vinilkam postavlja plošče z literarnimi zgodbami, otroškimi pravljicami in izobraževalnimi vsebinami. Pristranska ni niti pri selekciji po kakovostnih standardih. Mesto na stenah MGLC-ja tako najdejo ovitki nezavidljivih estetskih atributov ter drugorazrednih glasbenikov in oblikovalcev, kar ponuja širok vpogled v produkcijo gramofonskih plošč.

Široko je zastavljen koncept celotne razstave, ki v osišče ne postavlja zgolj ene vloge gramofonskih ovitkov. Prvi del razstave se tako osredotoča na umetniško dimenzijo naslovnic s poudarjanjem estetike. Kasneje vstopimo v razstavni prostor, napolnjen z ovitki, ki prikazujejo dizajnerske stereotipe določenih žanrov, kot so klasična glasba, jazz in ska. Še posebno obširna pa je zbirka plošč, ki odseva socialno-politično situacijo časa njenega nastanka.

Širina razstavnega koncepta je v osnovi pozitivna, vendar ostane v sami postavitvi neprepričljivo realizirana. Obiskovalec pogreša večjo prisotnost rdeče niti, ki bi se je oklepal med ogledom razstave in tako sistematično spoznaval posamezne vloge gramofonskih plošč v umetnosti in družbi. Izpostavitev najbolj zgovornih plošč v posameznem razstavnem delu bi lahko ob vpetosti v širši kontekst obiskovalcu lažje ilustrirala moč podob, odtisnjenih na kartonastih ovitkih.

Zbode nas tudi forma razstave. Zdi se, da ovitki, izobešeni na stenah, gramofonsko ploščo povzdigujejo v objekt visoke kulture, kar nikoli ni bilo njeno poslanstvo in tega tudi ni želela.

Muzejska prezentacija se hkrati kaže s stalnim uvajanjem preveč poudarjene zgodovinske distance. Ta plošče pušča hermetično zaprte v minulem stoletju in tako zanemarja njeno prisotnost v sodobnosti: tako v materialnem smislu kot tudi v njenih posledicah. Izstopajoča vloga ovitkov gramofonskih plošč v smislu krstne uvedbe vizualnosti v glasbeno produkcijo - danes enega najpomembnejših elementov glasbene industrije - ostane tako povsem zanemarjena.

Nujna bi bila tudi osvetlitev vzporednic med ovitkom in glasbo. Vizualna podoba pri gramofonski plošči vendarle zaseda marginalno pozicijo, neposredno odvisno od primarnega elementa zvočne podobe.

Artcoustics, zgodbe z ovitkov gramofonskih plošč je zanimiv, čeprav ne povsem posrečen prikaz glasbeno-umetniškega fenomena, ki pripoveduje zgodbe nekega časa, nekih ljudi, ideologij in konkretnih situacij. Še vedno pa so najlepše zgodbe, ki jih ponujajo plošče, osvobojene distance razstavnih šip in muzejskih sten.

Zgodbe z uokvirjenih ovitkov gramofonskih plošč je prebirala Pina Sadar.