Sreda, 17. 1. 2007
polona
Sanfranciški Deerhoof nadaljujejo svojo produktivno diskografsko pot in pred nami je njihov osmi album Friend Opportunity. 36-minutnemu izdelku bi še najbolj priličila oznaka avant pop-rock, saj ga po eni strani odlikuje pretanjeni smisel za všečne pop melodije, ki pa se po drugi nenehno cepi na nekaj več, na eksperiment, dekonstrukcijo, kaos. Ta formula za Deerhoof sicer ni nekaj novega, vendar so jo tokrat pripeljali korak dlje, plošča pa se zato uvršča med njihova najboljša dela. (v celoti!) ...
* Že pred časom je na medmrežje pricurljal novi album kalifornijskih Deerhoof Friend Opportunity. Čez pet dni pa bo pri olympijski založbi Kill Rock Stars na voljo tudi njegova uradna izdaja na klasičnem nosilcu zvoka. Na njej se Deerhoof znova predstavljajo kot trojec, saj je skupino lani zapustil Chris Cohen, kitarist, ki je z njo preživel preboj iz obrobja in zaznamoval njene zadnje tri plošče – obdobje albumov Apple O', Milk Man in The Runners Four, torej obdobje zadnjih štirih let, ko smo začeli Deerhoof spoznavati tudi na naših valovih.
A izguba drugega kitarista ne bend ni vplivala pogubno. Opraviti imamo namreč s trojko, ki je iz Deerhoof v resnici naredila bend, kakršnega poznamo danes, z izvornim članom, bobnarjem in klaviaturistom Gregom Saunierjem, njegovo ženo (nekakšno zaščitno znamko benda), vokalistko in basistko Satomi Matsuzaki, in kitaristom Johnom Dietrichom. Trio je eksperimentalno naravnanost prejšnjih inkarnacij skupine združil s pop melodičnostjo in v ospredje postavil Satomin otroški vokal, ki daje njihovi muziki prepoznavno noto.
Na novi plošči Deerhoof nadaljujejo v podobni smeri. Muzika je na trenutke nesramno pop, a se po drugi strani venomer cepi na nekaj več - na eksperiment, dekonstrukcijo, kontrolirani kaos. Toda če smo bili pri zasedbi ravno zaradi njenih nekonvencionalnih prijemov vajeni nekakšne fragmentarnosti albumov kot celote, je tokrat drugače. Všečne, catchy melodije z obilico sintov in nekoliko manj kitare imajo namreč zdaj bolj tradicionalno pop-rockovsko strukturo. Z izjemo zaključne, enajstminutne matematične Look Away se tudi držijo predpisane pop dolžine dveh do treh minut. Močan uvod s komadi The Perfect Me, +81 in Believe E. S. P. poslušalca povleče že na prvo poslušanje in ni potrebno prav veliko truda, da se prebijemo skozi preostanek prav tako izjemno poslušljivega albuma, ki prinaša zbirko vse prej kot podobnih si komadov – od balad, do elektro-popa in z bolj tradicionalnimi kitarskimi rifi podložene pesmi.
Čeprav gre nemara za njihov najbolj pop izdelek do zdaj, pa so Deerhoof zvensko še vedno daleč od pop sveta. Od njega jo loči Satomin svojevrsten način vokalnega podajanja komadov, ki včasih spomni na osladen japonski pop, drugič na uspavanke, njeni tekstovni izleti v polje absurdnega, našprudlana instrumentalna podstat in nenavadni ritmični prehodi – značilnosti, zaradi katerih njihovi muziki še najbolj priliči oznaka avant-poprock.
Vešče ohranjanje ravnotežja med nekonvencionalnostjo in pop obrazci dajejo albumu čar, ki v tovrstnih poskusih ni prav pogost. Plošča pa v celoti pušča vtis zrelega izdelka, v katerem ne manjka zabavnih momentov.
pripravila Polona Poberžnik
Komentarji
komentiraj >>