Če bi vse izdane knjige Astrid Lindgren zložili eno na drugo, bi presegale višino 175 Eifflovih stolpov, če pa bi jih postavljali drugo ob drugo, bi trikrat objele ekvator. S 114 knjigami in slikanicami, 40 filmi in številnimi scenariji in igrami, prevedenimi v 74 jezikov, se švedska pisateljica uvršča med največja imena svetovne mladinske literature. Zveneča statistika ni edini argument za pisateljičino mesto v mladinski književnosti. V literarno ozvezdje so jo izstrelili predvsem radikalen poseg v mladinsko prozo, začrtanje drznih literarnih trendov in vztrajno radiranje vzgojno-moralne funkcije mladinske literature. Pa seveda Pika Nogavička, Emil iz Lönneberge, Blomkvist, Erazem in številni drugi junaki, ki zaznamujejo otroštva več generacij po vsem svetu. Ob 100-letnici rojstva Astrid Lindgren se švedski pisateljici posvečamo v nocojšnji Teoremi.

Astrid Lindgren je v desetletjih svojega pisateljskega ustvarjanja in kritičnega uredniškega dela kljubovalno razbijala trdne moralne okvirje mladinske literature. Ni se uklonila takrat predpisani didaktični funkciji knjige, ki je opravičevala avtoritativno vzgojo in poudarjala nemočno pozicijo otroka v družbi. Svoje pisateljsko pero oziroma stenografski svinčnik je uporabljala za boj za pravice otrok, živali in nenazadnje za pravico do domišljije, igre in kakovostne mladinske proze.

Prav slednje je ključno za pisateljičino globalno priljubljenost, je prepričan Marjan Marinšek, verjetno največji slovenski poznavalec švedske pisateljice, organizator velenjskega Pikinega festivala in avtor biografije Astrid Lindgren.

Čeprav dela Astrid Lindgren zaobjemajo širok vsebinski spekter, se vse tematske niti srečujejo v skupnem stičišču. Pisateljica je vedno pisala zgolj o temah, ki jih je dobro poznala in jih tako ali drugače izkusila prvoosebno. Ubesedovala je predvsem svoje otroške izkušnje iz rodnega Vimmerbyja [vimerbija], v literarne junake povzdigovala svoje prijatelje, sorodnike ali naključnega dečka z ulice, ter z uvedbo mitoloških likov in uporabo obvezno skandinavskih imen redno opozarjala na svojo nordijsko identiteto.

»Pišem zgolj zase in za otroka v sebi,« je poudarjala pisateljica. Pri pisanju se ni ozirala na vsebinske predloge založniških kolegov niti na vključevanje političnih, socialnih ali celo religijskih dimenzij. Kritiki so v njenih delih nasprotno nenehno iskali socialno-politične implikacije in zgodbe pogosto prevajali v širše družbene kontekste. Pika Nogavička je tako zaživela kot velika literarna feministka, Emil kot agrarni kapitalist, Kljukec je po mnenju psihologov in pedagogov povzročal Ikarusov kompleks, Ronjo so primerjali s Kristusom, izmišljeno deželo Nangijalo pa s krščanskimi nebesi. Astrid je podobne vzporednice vztrajno zavračala z odločnim ugovorom, da v njenih zgodbah ni globjega smisla, zgolj preprosta ubeseditev otroške domišljije.

Poleg fiktivnih družbeno-socialnih konotacij so kritike vzklile predvsem ob pisateljičini bujni domišljiji, ugotavlja Marjan Marinšek.

Čeprav je fikcija v začetku 20. stoletja celo v mladinski literaturi izzivala negativne kritike, je slog Astrid Lindgren temeljil predvsem na bujni domišljiji. S fantazijskimi elementi je etiketirala svoje junake in njihova imena, dogajalne kraje in v pisanje vključevala celo izmišljene besede.

Pisateljičin slog ostaja prepoznaven tudi po oddaljevanju od uveljavljenih pedagoško-moralnih smernic. Otroka v literarnem svetu je krstno osvobodila sence dominantnega odraslega. Pripisala mu je junaške atribute in ga postavila v centralno pozicijo zgodbe.

Otrok v zgodbah Astrid Lindgren navadno pooseblja dobre človeške lastnosti, kot so poštenost, nesebičnost, radodarnost in pogum. Negativni predznak pisateljica rezervira za predstavnike privilegirane družbe, kot so opravljivke iz višjega meščanskega sloja ali policisti. Učiteljev v nasprotju s številnimi mladinskimi pisatelji ne obravnava negativno ....

Slog Astrid Lindgren ostaja prepoznaven tudi po zdravem humorju, kar je v mladinski književnosti povzročilo pravo revolucijo. Pred tem je bil jezik v otroški literaturi pravilen, vsebine striktno vzgojne, sporočilo pa moralno. Za otroško šaljivost ni bilo prostora. Književna dela Astrid Lindgren pa so literaturo približevala humorističnemu in satiričnemu tisku tistega časa, kar je bilo za mnoge kritike neprimerno, nemoralno in celo vulgarno.

Marjan Marinšek, osebni prijatelj švedske pisateljice in poznavalec njenih del, naniza kar nekaj primerov prepovedi knjig Astrid Lindgren prav zaradi neprimerno humornega pristopa k mladinski literaturi.

Prepovedi, priredbe in negativne kritike Piki Nogavički niso zmanjšale njene slovite moči. V literarnem svetu je še naprej vztrajno dvigovala konje, z levo roko opravila z vlomilcema in neustrašno branila nemočne otroke. Zakaj je Pika Nogavička preživela kritike in s čim se je zasidrala v otroško domišljijo?

Marjan Marinšek govori o premišljenem literarnem patentu. V štiridesetih letih, ko so bile otroške knjige toge in polne pridig o moralnih vrednotah, se je pojavila Pika kot projekcija vseh otroških želja. Hkrati je v vojnem času njenega izida ponujala alternativo uporabe moči, oblasti in bogastva ter odraslim sugerirala prezir zatiranja in sle do oblasti. Metaforizirala je nagrajevanje poštenosti in skromnosti. Pikino nesebično deljenje cekinov, borba za pravico in izkoriščanje bogastva v dobre namene se odraža v njeni neizmerni moči in sposobnostih, s katerimi lahko dvigne konja ali poje torto v enem samem grižljaju.

Pika Nogavička je bilo prvo spisano in drugo objavljeno knjižno delo do takrat nepoznane gospodinje, ki se je v švedsko prestolnico priselila v begu pred malomeščanskimi očitki zaradi nezakonskega otroka. Po oddaji otroka v rejo na Dansko je z delom tajnice zaslužila dovolj, da ga je znova vzela nazaj. Prvorojencu Larsu se je kmalu pridružila sestra Karin. Prav domišljija in bolezen mlajše hčerke sta vodili v pripovedovanje o močni punci z ognjeno oranžnima kitkama in obveznimi živobarvnimi nogavicami.

Urednikovanje ni izključevalo pisateljske dejavnosti. Dobri dve desetletji je bilo življenje Astrid Lindgren razpeto med popoldansko uredniško službo in zgodnjejutranjim stenografiranjem v postelji, ki je rojevalo nove literarne junake. Nastala je znamenita detektivka Mojster detektiv Blomkvist, ki v mnogih državah presega priljubljenost Pike Nogavičke. Kriminalni trilogiji so se kmalu pridružili Otroci iz Hrupne vasi, Bratec in Kljukec s strehe, pa Erazem in Potepuh, Emil iz Lönneberge – Astridin najljubši lik, Brata Levjesrčna in razbojniška hči Ronja.

Pisateljičina kasnejša dela - z Ronjo in Bratoma Levjesrčnima na čelu - presegajo okvire neobremenjene mladinske literature. Odpirajo širša življenjska vprašanja in otroka postavljajo v kruto realnost, oddaljeno od idealne Hrupne vasi. Otroška življenja so večkrat izpostavljena neprijetnim oviram in tudi v težkih trenutkih otroci potrebujejo literarno oporo. Mnogi kritiki in bralci trdijo, da so prav zgodbe o bratski ljubezni, smrti, žrtvovanju in sovraštvu pisateljičina najboljša dela.

Med njimi je tudi lindgrenolog Marjan Marinšek, ki je prepričan, da je upovedovanje tabuiziranih tem pisateljičinemu opusu dodalo nove razsežnosti.

Pisateljičini liberalni pogledi niso bili omejeni zgolj na področje pisateljevanja. Revolucionarne ideje je Astrid Lindgren širila v ostrih novinarskih člankih o pravicah živali in odprtih pismih vladi, kritična ostrina pa je prevevala tudi njene številne javne govore. Nikoli brez reakcij. Poleg odstopa finančnega ministra zaradi spornega zakona o avtorskih pravicah, je največji odziv doživel niz kritičnih časopisnih prispevkov o švedski živinoreji. Kot darilo za osemdesetletnico ji je švedski minister za živinorejo skupaj s parlamentom in kraljem Karlom Gustavom XVI. posledično »podaril« tako imenovani zakon Lex Lindgren o varstvu domačih živali.

Kljub premišljenem literarnem ustvarjanju in značilni opozicijski drži je Astrid Lindgren ostala preprosta kmečka hči, gospodinja in mati, neobremenjena s slavo in denarjem. Pa naj se to sliši še tako klišejsko ...

Marjanu Marinšku se pri navdušenju nad švedsko pisateljico pridružujejo številni slovenski otroci. Dokaz je vodilno mesto Pike Nogavičke med največkrat ponatisnjenimi prevodi. Poleg Pike v prevodu Kristine Brenkove knjižne police slovenskih otrok šibi še trinajst romanov in dve slikanici. Liki Astrid Lindgren pa slovenske domove obiskujejo tudi preko radijskih in televizijskih kanalov s prevedenimi filmi, nanizankami, kasetami, risankami in pesmimi.

Iz švedske domovine Pika Nogavička, Emil, Erazem, Ronja, Kljukec in Blomkvist s knjigami potujejo po celem svetu. Njihova literarna mati pa svoje ime posoja šolam, ustanovam, nagradnim skladom in celo lastni gori. Tudi po smrti pred natanko petimi leti, 28. januarja 2002, ostaja njena literatura enako živa. Otroci pa tudi starejši jo še vedno redno prebirajo. V upanju, da jim bo literarna zvezda severnica osvetlila pot do domišljije, otroške brezskrbnosti in obveznega srečnega konca.

Na švedsko literarno popotovanje se je v družbi Marjana Marinška odpravila Pina Sadar.