Nedelja, 21. 1. 2007
david
Tokrat v oddaji Cigule migule predstavljamo in ocenjujemo novo izdajo slovenskih ljudskih otroških pesmih, pesmarico in CD z naslovom »Otroška pesmarica 2 – Slovenske ljudske pesmi«, ki je izšla konec lanskega leta pri Mladinski knjigi... (v celoti...)
Radio študent
Glasbena redakcija, Cigule migule
Nedelja, 21.1.2006, ob 14.00
Tokrat v oddaji Cigule migule predstavljamo in ocenjujemo novo izdajo slovenskih ljudskih otroških pesmih, pesmarico in CD z naslovom »Otroška pesmarica 2 – slovenske ljudske pesmi«, ki je izšla konec lanskega leta pri Mladinski knjigi. Pri izboru, urejanju in besedilih so pri izdaji, tako kot pri prvem delu sodelovali, sodelavci Glasbeno-narodopisnega inštituta ZRC SAZU, v Ljubljani, Urša Šivic in Marko Terseglav, s čimer si je založba zagotovila prepotrebno strokovnost pri izdaji.
Otroške pesmarice, ki se deloma ali v celoti posvečajo otroškemu ljudskemu izročilu, se namreč pogostoma ujemajo v številne in ponavljajoče se pasti, ki se jim lahko ogne le na področju glasbene folkloristike ali etnomuzikologije podkovan strokovnjak. Ker ni ravno navada, da bi slednje vabili k sodelovanju pri tovrstnih projektih, so omenjene pesmarice ponavadi sestavljane iz pretežno ponavljajočega se in premalo raznolikega materiala, brez ali z nestrokovno pripravljeno notografijo, brez ustreznih pojasnil in nemalokrat s (knjižno) poslovenjenimi primeri drugače narečnih besedil ljudskih pesmi. Nenazadnje pa so tudi priloženi zvočni mediji ponavadi vsaj nekreativno, če že ne nestrokovno ali neprimerno pripravljeni.
Tako je tudi še prvi del Otroške pesmarice, ki so ga pripravili pri Mladinski knjigi vseboval priloženo kaseto zgolj s posnetimi pesmimi otroškega pevskega zbora in dijakinj, drugi del pa na priloženi zgoščenki že nosi bolj raznoliko in razgibano, tudi bolj ustrezno zvočno podobo. Otroške ljudske namreč poje bodisi deklica Špela Šivic, bodisi priznana slovenska poustvarjalka ljudske glasbe Ljoba Jenče, zgolj za primer pa sta dodana primera poustvarjanja ljudske glasbe v šolah (kot sodobnejši primer iz terena) in nekaj primerov bolj umetne poustvarjalnosti. Manjka mogoče zgolj kakšen primer folklornih terenskih posnetkov, na katerih temeljijo zapisane pesmi z notami. Kot zanimiva in didaktično koristna odločitev pa se pri zgoščenki izkažejo dodane vmesne govorne napovedi posameznih sklopov.
Otroška pesmarica 2 – slovenske ljudske pesmi prinaša izredno raznolik spekter različnih oblik in vsebin slovenskih otroških ljudskih pesmi, med katerimi se najdejo tako bolj znane kot izjemno zanimive, do sedaj še neizdane pesmi iz arhiva Glasbeno-narodopisnega inštituta in drugih virov. Tako najdemo notri različne izštevanke, prstne igre in druge igralne pesmi oziroma pevske igre, oponašanja zvonov, zabavljice, pesmi o živalih in različnih stanovih, uspavanke in druge pesmi, ki so bodisi plod otroške ustvarjalnosti ali pa ustvarjalnosti odraslih za otroke. Omenjene pesmi so razdeljene po naslednjih poglavjih: v poglavju »Miška kaško kuhala« so pevske igre in izštevanke, v drugem z naslovom »Tingl, tongl« so pevska oponašanja zvonov, v tretjem, »Pika poka« so primeri pesmi iz različnih slovenskih pokrajin (kar iz same pesmarice ni razvidno, ker ob pesmih manjkajo navedbe pokrajin), v četrtem, »Črni Peter svirn prede« so pesmi povezane z različnimi stanovi in socialnimi položaji, v petem, »So ptički se ženili« so pesmi povezane z živalsko vsebino in v zadnjem, »Gremo spat« so uspavanke in podobne pesmi.
Pesmarica bi lahko bila mogoče malenskost bolj informativna. V uvodu na primer Marko Terseglav omenja, da se med pesmimi v pesmarici najde tudi kakšna avtorska, v sami pemarici pa nato te oznake ni najti pri nobeni pesmi. Sicer je pri nekaterih pesmih razloženo kakšni gibi ali igra naj spremlja pesem, razložene so ob pesmih tudi manj znane in narečne besede, vendar bi lahko bila ob njih navedena še kakšna etnografska zanimivost povezana z njeno rabo ali krajša obrazložitev vsebine. Tudi vsako poglavje bi lahko imelo krajšo uvodno besedo, ki bi nenazadnje osvetlilo tematski smisel poglavja. V primeru pesmi, ki sta bile posneti na terenu bi lahko pisalo tudi kje in kdaj sta bili posneti ter kdo ju izvaja (iz opomb na koncu knjige izvemo le, da gre za otroški zbor iz Koroške). Pesmarica je konec koncev pripravljena sicer strokovno, vendar je njena informativna in didaktična raba prepuščena znanju in iznajdljivoti staršev in učiteljev, ki jo naj uporabljajo z otroci.
Opozoriti je nenazadnje potrebno tudi na nekatera neskladja med posnetki ljudskih pesmi, ki jih izvaja Ljoba Jenče in notnimi zapisi v pesmarici. Kot prvo, se je pevka verjetno ravnala neposredno po zvočnih zapisih pevcev, pri čemer je ponekod upoštevala tudi mnoge interpretativne nijanse, ki jih v pesmarici ni zapisanih (na primer pohitevanje v pesmi Pleši, pleši črni kos), s čimer posnetki vsekakor pridobijo na kvaliteti. Na drugem mestu pa je (na primer v pesmih, ki so na zgoščenki pod zaporednimi številkami: 12, 14, 20, 22, 23) opaznih kar nekaj neskladij med zapetimi in zapisanimi notami, ki so bodisi plod premalo pozorne transkribcije ali pevkinega svobodnega variiranja pesmi. V primeru slednje možnosti, ni s tem sicer nič narobe, le pozornega bralca in poslušalca, ki ni seznanjen s pojmom variant na področju ljudske glasbe lahko takšna neskladja zmedejo, zato bi bila v tem primeru dobrodošla dodatna pojasnila.
Otroška pesmarica 2 – slovenske ljudske pesmi, ki jo je izdala Mladinska knjiga kljub nekaterim manjšim pomanjkljivostim vsekakor presega povprešje izdaj tovrstne literature pri nas in hkrati pomeni pomembno pridobitev, tako za starše in učitelje, kot seveda za same otroke. Poleg samega didaktičnega pomena, pa predstavlja tudi strokovno in estetsko pridobitev na področju izdaj slovenske glasbene folklorne dediščine.
Iz priloženege zgoščenke k pesmarici Otroška pesmarica 2 si za primer poslušajmo naslednje pesmi: izštevanko Tovarna Zlatorog, šaljivo o krojačih z naslovom Nekoč so šli po svet, oponašanje zvonov v pesmi Tingl, tongl ter pesem Jaz mam, mam, mam.
Pripravil David.
Komentarji
komentiraj >>