Študentska založba se je šest let po izteku 20. stoletja v zbirki Beletrina lotila obsežnega projekta. V literarno nebo je pod uredniško taktirko Petra Kolška poslala posebno fronto, imenovano »Nevihta sladkih rož«. Ta nevihta je antologija slovenske poezije, nastale v celotnem 20. stoletju. To je sicer že drug poskus takšnega obsežnega zajetja slovenske poezije iz prejšnjega stoletja, ki pa je kompleksnejši in bolj reprezentativen za 20. stoletje od prvega, ki ga je uredil Denis Poniž.

Ob Beletrinini Antologiji slovenske poezije iz 20.stoletja je nemogoče zaobiti vprašanje, katera poezija sploh spada pod označevalec »slovenska poezija«? O tem se še danes krešejo različna mnenja. Peter Kolšek je pri svojem uredniškem delu izbral najbolj relevantno pot pri razreševanju tovrstne dileme, ki je tudi najbolj vseobsegajoča. V antologijo ni vključil zgolj pesnikov slovenskega porekla, ki živijo na omejenem območju državljanskih meja Slovenije, ampak tudi zamejske in zdomske pesnike, kakor tudi pesnike, ki ustvarjajo v slovenskem jeziku, čeprav le-ta ni njihov materni jezik. Tako v antologiji najdemo tudi izjemnega pesnika Josipa Ostija, rojenega v Sarajevu. Antologija vsebuje Ostijeve pesmi, ki so napisane v njegovem drugem jeziku – slovenščini. V njej z rahlo distanco, a hkrati z močnim ritmom in mojstrsko jezikovno rabo, prikaže eksistencialne dileme, ki so se porajale predvsem v zadnji vojni, ko je ta divjala v Sarajevu.

»Sladke rože«, ki padajo v tej nevihti, prihajajo z različnih vetrov. Poglavitni kriterij izbora Petra Kolška je bila predvsem literarnoestetska vrednost posameznih pesmi. Po tem kriteriju je bil izbran na primer tudi France Balantič, čigar poezija je bila zaradi njegove »napačne« ideološke usmerjenosti več kot štirideset let izločena iz mnogih pesniških zbornikov kakor tudi iz šolskih beril. To pa nikakor ne more zmanjšati kvalitete njegove poezije, ki prikazuje predvsem razmerje med erosom in thanatosom.

Izbor Petra Kolška je relevanten tudi zato, ker ne izključuje pesnikov, kot sta Matej Bor in Karel Destovnik Kajuh, kakor se to v zadnjih časih dogaja z marsičem, kar diši partizansko ali komunistično, s poskusi revidiranja zgodovine. V antologijo je vključenih tudi mnogo več pesnic, katerih poezija je bila kljub kvaliteti prej bolj ali manj spregledana. Prav tako se v antologiji pojavlja veliko imen, ki nikoli niso bila del osnovnošolskega in srednješolskega kurikuluma. Zaradi takšnega, celovitega pristopa je obravnavana antologija relevanten dokument nekega časovnega obdobja slovenske poezije.

Naslov »Nevihta sladkih rož« je antologija slovenske poezije dobila po sintagmi iz Kovičeve pesmi »Adam in Eva« - pesmi, ki vsebuje biblijsko tematiko, obdelano po vzoru Miltonovega »Izgubljenega raja«. Miltonov »Izgubljeni raj« namreč vsebuje pomembno spremembo paradigme, ki zaznamuje celoten novi vek - vse do današnjih dni. Sprememba je v tem, da je človek od Miltonovega »Izgubljenega raja« naprej pojmovan kot svoboden subjekt, ki sam izbira, kaj je zanj dobro in kaj zlo ter posledično nosi tudi odgovornost za svoje odločitve. Ta poteza je opazna tudi v poeziji, ki je zbrana v antologiji pod imenom »Nevihta sladkih rož«.

V antologiji »Nevihta sladkih rož« se hitro izkristalizirata dve težišči, okoli katerih se vrti vsa slovenska poezija, in to tudi takrat, ko se od njiju odmika. To sta tako imenovani prešernovska ter murnovska struktura. Prešernovska struktura velja za tisto poezijo, ki sicer Prešerna ponavadi ne dosega po njegovih estetskih kvalitetah, temveč ji je pomembnejše utrjevanje nacionalne biti oziroma ideje, da so se Slovenci izoblikovali kot narod poezije.

Murnovska struktura predstavlja tisti sveži del slovenske poezije, ki se oddaljuje od nacionalnobitnega poudarka, hkrati pa se približuje različnim modernističnim tokovom, ki so se izoblikovali v drugih predelih sveta. Za prototip takšne poezije velja drobna Murnova pesmica »Nebo, nebo«, ki se s »slovenskostjo« sploh ne ukvarja več. Osredotoča se na posameznika, ki prosto beži, medtem ko horizont »velikih idej«, kakršna je ideja naroda, molči.

»Nevihta sladkih rož« je najcelovitejši in najbolj reprezentativen izbor slovenske poezije dvajsetega stoletja. To je namreč pregled, ki vsebuje tristo enainsedemdeset pesmi sto treh pesnikov: od Dragotina Ketteja pa vse do Primoža Čučnika. Kljub temu pa si je tudi ob tem pregledu potrebno zastaviti vprašanje o pomanjkljivostih, ki so problem različnih antologij. Minorni tiskarski škrati ter biografske napake na tem mestu niso vredne omembe. V oči zbode dejstvo, da določeni pesniki in pesnice, med katerimi je tudi Svetlana Makarovič, pri takih zbornikih ne želijo sodelovati. Po svoje je to morda razumljivo. Izbor je vedno poenostavljanje razvojnega opusa določenega literarnega umetnika, na kar je opozarjal tudi Foucault v svojem delu »Arheologija vednosti«, ko je dvomil o relevantnosti literarnih obdobij. Vprašljivo je npr., ali lahko zgolj pesem »Podoba dečka« prikaže Kovičev izvrstni cikel »Balado o bratu in sestri«. Ob Kolškovem izboru Kocbekovih pesmi je prav tako potrebno razmisliti, ali so te pesmi najboljši reprezentanti njegovega personalizma in eksistencializma.

Toda kljub vsem pomislekom, ki nastajajo ob izdaji tovrstnih antologij, je »Nevihta sladkih rož« še zmeraj zelo pomembna retrospektiva slovenske literarne produkcije 20. stoletja. Lahko bi celo rekli, da je to eden najpomembnejših, a hkrati najtežavnejših, uredniških podvigov v zadnjem času, ki je lahko v čast tako Petru Kolšku kakor tudi Študentski založbi, pri kateri je antologija »Nevihta sladkih rož« izšla.

Antologijo slovenske poezije 20.stoletja je prebirala Julija S.