Sobota, 20. 1. 2007
MarioB
Kljub precejšnji slogovni raznolikosti slovenske alternativne ali raje drugačne glasbene scene ter dejstvu, da v marsikateri pop, rock ali etno in jazz zasedbi najdemo tudi violino ali kak drug godalni inštrument, so domačijske izključno godalne zasedbe prej redkost kot stalnica. Še kako dobro pomnimo imeniten, a ne več delujoč Enzo Fabiani Quartet ter hudomušne All Capone Štrajh Trio, ki vsake toliko udarijo na plano s kakim resno-burkaškim projektom. S pričujočim albumom pravšnjega naslova Time 2 start – kajti band deluje že dobra tri leta, to pa je njihov prvenec – bo omenjeno pomanjkljivost skušala zapolniti godalna četverka zvočnega imena Godalika. V kvartetu, kjer so vloge razdeljene po načelu godalnega kvarteta, kakršnega poznamo iz klasične muzike, torej dve violini, viola in violončelo, najdemo sicer klasično izobražene glasbenike, a polovico zasedbe sledilci polpretekle in sedanje etno, jazz in eksperimentalne domače godbe še kako dobro poznajo (v celoti!) ...
* Kljub precejšnji slogovni raznolikosti slovenske alternativne ali raje drugačne glasbene scene ter dejstvu, da v marsikateri pop, rock ali etno in jazz zasedbi najdemo tudi violino ali kak drug godalni inštrument, so domačijske izključno godalne zasedbe prej redkost kot stalnica. Še kako dobro pomnimo imeniten, a ne več delujoč Enzo Fabiani Quartet ter hudomušne All Capone Štrajh Trio, ki vsake toliko udarijo na plano s kakim resno-burkaškim projektom.
S pričujočim albumom pravšnjega naslova Time 2 start – kajti band deluje že dobra tri leta, to pa je njihov prvenec – bo omenjeno pomanjkljivost skušala zapolniti godalna četverka zvočnega imena Godalika. V kvartetu, kjer so vloge razdeljene po načelu godalnega kvarteta, kakršnega poznamo iz klasične muzike, torej dve violini, viola in violončelo, najdemo sicer klasično izobražene glasbenike, a polovico zasedbe sledilci polpretekle in sedanje etno, jazz in eksperimentalne domače godbe še kako dobro poznajo.
Jelena Ždrale in Matjaž Sekne sta namreč soustvarjala (ali to še vedno počneta) glasbo bandov, kot so Srp, Lolita, Fake Orchestra, Bibičevi Madleys, Brina in Štefbet Rifi. Ostala dva godalca, Klemen Hvala in Klemen Bračko, sta dejavna predvsem v polju klasične glasbe, a – če sem hudomušen – se jima to ne pozna.
Vendar – kot to porečejo naši ljubi oglaševalci – to še ni vse! Idejni vodja zasedbe ter njen glavni skladatelj je kontrabasist Nino de Gleria, ki je poleg nekaterih zgoraj omenjenih zasedb igral tudi pri Begnagrad in Quatebriga, dveh pomembnih bandov za razvoj drugačne, večžanrske in eklektične domače glasbene miselnosti. Težko bi sicer rekli, da pri Godaliki čutimo kakšne neposredne godbene ali zvočne vplive obeh bandov, a so ti vplivi vendarle navzoči, nekateri skriti pod površjem, drugi spet bijejo v oči, denimo v obliki odbitih naslovov komadov, kar je bila med drugim ena od posebnosti Begnagrada. To so pod njihovim jasnim vplivom denimo počeli tudi Štefbet Rifi, katerega polovička imena se je znašla tudi v uvodnem komadu Žuti in Rifi na Jutrovem. Naj med posebej posrečenimi naslovi tukajle izpostavim le še dva, saj so prav vsi zelo domiselni: Šubi Dubi Apartma ter Dobrodošli v Duple Spodnjice, ki ga slišite v podlagi.
Glasba Godalike je podobno žanrsko neumestljiva kakor glasba večine prejle naštetih bandov in bi zanjo lahko pogojno rekli, da se od daleč opira na novovalovski in artrockovski princip soočanja nasprotij. A v Godalični glasbi je veliko več: v njej je obilo hudomušne razburkanosti, razbohotene romantike, narezanega ciganskega swinganja, včasih malone rockovskega nažiganja. Godci, ki se jim v treh komadih pridruži sam De Gleria na kontrabasu, igrajo enotno in čvrsto. V ospredju je bolj skupinska igra in skupen zvok, le semtertja se kak komad ponaša z domiselnimi solističnimi mini-ekskurzijami.
Skladbe dostikrat zazvenijo kot res stare »klasične« viže iz kakšne zaprašene notne zbirke, a ko se čez nekaj taktov zvočno razpoloženje zasuka v kvazi-etno muziciranje ali, kar se dostikrat pripeti, v zvočnosti blizu moderni klasični godbi, uvidimo, da imajo godci in nihov šef situacijo pod kontrolo. Da gre torej za premišljen koncept dobesednega so - očanja različnih glasbenih principov in tudi ideologij, ki, upam si trditi, marsikomu ne bo po godu. Zato ker je Godalikin etno preveč klasičen, klasika preveč jazzovska, rock pa morda premalo jazzovski.
Ta žanrski eklekticizem in vešče paberkovanje po zgodovinskih glasbenih trenutkih, v katerem je levji delež namenjen domačni muziki, gre lepo roko pod roko z občutkom kavarniške razglašenosti in ljudske razposajenosti. Kot bi nam godci želeli povedati, da so vse glasbe iste (če že niso enako vrednotene, vsaj v naši družbi ne).
Raznoliki vplivi pri Godaliki torej sobivajo idilično življenje, pogrešamo pa kanček več eksperimenta na sami zvočni ravni. Denimo kak poseg v zvočno tkivo, kakršnega smo bili deležni na njihovem nedavnem nastopu v ciklu Radikal šik, na katerem so uspešno uvedli koncert Freda Fritha in Arte Quartetta. Z minimalno elektronsko podlago je de Gleria z lahkoto dosegel učinek večje prostornosti glasbe ter občutek njene skrivnostnosti. No, be bodimo dlakocepski – za domač prvenec je Time 2 start zelo dobro delo, ki je, kakor boste kmalu slišali, že utrdil nastavke za še bolj eklektično in tudi bolj električno godbo!
pripravil Mario Batelič
Komentarji
komentiraj >>