Ustvarjati s svetlobo, pomeni manipulirati z elektomagnetnim valom delcev, ki so manjši od naše zmožnosti videnja. Torej se zdi svetloba, kot osnovni medij in material artističnega izražanja, izredno nepredvidljiva in neobvladljiva. Če se na prvi pogled zdi oblikovanje svetlobe iluzija, je iz zgodovine likovne umetnosti razvidno, da je bilo na tem področju veliko raziskovanja. Pionirji, Marcel Duchamp, Laszlo Moholy Nagy in Thomas Wilfred so že na začetku prejšnjega stoletja svoje potenciale usmerili v raziskovanje svetlobnih učinkov. Ugotovili so, da je najpomembnejši element raziskovanja svetlobe - kontrast.
Svetloba in njen izostanek. Svetloba in celotna lestvica prosojnosti in senc, s katerimi je moč odslikavati vzorce, diagrame in nenazadne tudi barve. Ena od pionirk artististične svetlobne manipulacije v slovenskem prostoru je prav gotovo Uršula Berlot. Umetnica, ki svoje interdisciplinarno znaje naravoslovja, filozofije in likovne umetnosti zliva v ustvarjanje svetlobnih sublimnih pokrajin. Berlotova svoj umetniški opus gradi na svetlobi kot osnovnem likovnem elementu. Skozi svetlobo prikazuje estetizirane pokrajine prosojnosti in odsevnosti. Hkrati pa jo zanima odkrivanje subtilno zaznavnih, vendar manifestno prisotnih urejevalnih principov v naravi in naši percepciji.
Tokrat v cistercijanskem samostanu v Kostanjevici na Krki predstavlja razstavo Prehodnosti, ki opazovalca hoteč ali ne, povleče v subtilno iluzijo odbleskov in senc. Zgodbo Berlotova gradi počasi skozi prvi sij, ki je komaj zazanaven šele na križišču obeh ladij. Razvija skrivnostno pot skozi Cerkev Sv. Marije in vešče uporabi vse segmente prostora, kot so stranska ladja cerkve, stenska niša in vitraži. Bistvo njene zgodbe ni zgolj v samih vmesnikih in svetlobi, temveč predvsem v odnosu svetlobe in prostora, ki pričara dramatičnost in odstira enigmo svetlobe.
Prostor se zdi ključen na večih ravneh. Sprva je to prostor relacij, ki se ustvarjajo med konkretnim prostorom, svetlobo in gledalcem. Odnosi sprožajo nove prostore, ki so bodisi imaginarni, bodisi povsem realitivni. Transparentnost prosojnih nosilcev zabriše mejo med notranjim in zunanjim prostorom, svetloba pa ustvarja prehodnost v iluzijo, ki se lahko s pomočjo odbojnikov reflektira nazaj ali pa zgolj kot prosojnost razblinja. Najpomembnejši svet, ki nastaja znotraj Jakčeve Galerije je subjektivni prostor kognicije in percepcije.
Vsak odblesk in vsako pronicanje svetlobe se zdita kot semantični soj, ki nosi svojo zakodirano sporočilnost. Biomorfične oblike, ki se proicirajo bodisi odbijajo na bele stene so narejene na osnovi Uršulinih možganov s pomočjo magnetne resonance. Navidezno kaotične vzorce, ki jih je umetnica prenesla na svetlobne vmesnike kot so pleksi steklo in odbojniki, ustvarjajo kode, sheme in diagrame.
Kognitivni pejsaži in kognitivni vzorci ustvarjajo relacijo s steno. Svetloba na skrajno subtilen način secira bele stene stare cistercijanske cerkve. Zdi se da smo prisotni pri razdevičevanju sakralnega na najbolj estetski način. Na način, ki se ne zdi blasfemičen, vendar odstira neke nove povezave med logosom, čustvi in duhovnostjo. In za to nenazadnje gre. Iskanje svojega sveta, ki se nenehno prepleta z zunanjim in ki nenehno išče nove izhode in nove meje.
Uršulina uporaba svetlobe kot osnovnega materiala sicer ni nova, vendar, če se je v prejšnjih delih bolj posvečala naravi in naravnim silam kot so gravitacija, kristalizacija in magnetizem, tokrat posega po nekoliko bolj introspekcijskih tematikah. Prikaz projekcije umetničnih možganov ne priča o eksibicionizmu, vendar razgalja potrebo po lastnem vpogledu v notranjost. Gre torej za zanimivo zgodbo o intimi. O naši lastni intimi možganov, ki si jo lahko ogledate do konca aprila.
Razstavo je doživljala Lea