Primož Vozelj recenzira prvi ljubljanski koncert zasedbe Melodrom po izidu drugega albuma ''The Guide'' ...
Recenzija sinočnjega koncerta skupine Melodrom v Gala hali na Metelkovi
* Bržkone sta izid ter promocija albuma The Guide, tista brca v rit, zaradi katere so člani skupine Melodrom za hip prenehali premišljevati o konceptih ter se namesto tega raje odločili za naskok klubskih odrov. Ker so Melodrom v zadnjem času bolj malo koncertirali, smo jih pričakovali toliko bolj nestrpno. Povpraševanje po kartah je bilo celo tolikšno, da so se Melodrom tik pred zdajci odločili za ponovitev koncerta, ki se ima zgoditi jutri zvečer na istem odru. Na tem mestu bi lahko zopet začeli nergati o tem, kako Ljubljana potrebuje srednje veliko koncertno dvorano, a to najbrž tako ali tako že vsi veste.
Melodrom so se koncerta lotili izjemno premišljeno, z izdelanim nastopom ter lastno tehniško ekipo, kjer niti najmanjši detajli niso prepuščeni naključjem. Zvok in slika kot se šika, bi rekli Japonci. Slika je bila sicer bolj statična, a tudi taka, usklajena s tem kar je prihajalo iz zvočnikov. En high-five lučkarju z moje strani gre predvsem za rdeča žarometa pri komadu Revolutions, ki je bil na žalost oskubljen kakšnih bolj izrazitih trobilnih vložkov, a še vedno dober.
Elektronski zvoki, poleg vokala, predstavljajo najpomembnejši element v komadih z novega albuma. A so bili tako tisti posemplani, kot tisti izvedeni v živo najšibkejša točka sinočnjega nastopa in so malce kvarili sicer precizno inštrumentalno izvedbo. Najbolj očitno pri komadu Counting Days, velikem hitu na področju od Vardara do Triglava. Bržčas gre pri teh nekaj kiksih le za pomanjkanje rutine, saj so sinoči Melodrom po izolskem in mariborskem odigrali šele svoj tretji koncert odkar je izšel The Guide.
Vsebinsko je bil koncert razdeljen na dva dela. V prvem, recimo mu uradnem delu, so imele glavno besedo skladbe z nove plošče v angleščini. Po koncu uradnega dela pa sta sledila še dva prihoda na oder, s katerima so bili zadovoljeni predvsem feni slovenskih komadov s prve plošče.
Kljub temu, da je v komadih z nove plošče petje prekinjano s pogostimi in dolgimi inštrumentalnimi parti, vokal še naprej ostaja nosilni steber v glasbi Melodrom. Odlično izveden ter produkcijsko precizno obdelan. Kar se je včeraj vsaj meni zdelo malce nenavadno, je to, da je bil glas pevke Mine tudi v živo izdatno tonsko-tehniško sprocesiran, zaradi česar je njeno petje, izzvenelo kolikor se le da podobno tistemu na plošči. To je po eni strani sicer znak profesionalnosti, spet po drugi, pa morda šibka točka. Ker Melodrom zaradi svojega zrežiranega odrskega nastopa težje vzpostavijo oz. celo zavračajo neposreden stik s poslušalstvom je prav vokal najbolj neposredno sredstvo pri iskanju tega stika. Prav na tem mestu pa se pokaže slaba stran pre-produciranega vokala, ki simbolno oddaljen oder, še bolj oddalji od publike. Cela dva nasmeška in pol sta le premalo. No po drugi strani, pa lahko, tako kot še za marsikaj drugega v primeru Melodrom, rečemo da gre za stvar koncepta o katerem se naj ne bi diskutiralo. Ali pač tudi?
Kakorkoli že, Melodrom so včeraj prepričljivo predstavili svoj drugi album, s katerega so, če se ne motim odigrali prav vse skladbe. Vsem, ki ste bodisi ostali brez kart, bodisi še niste odločeni če bi šli, ali pa ste včeraj že bili na koncertu, lahko le priporočim obisk sobotnega, ki zna biti še boljši od včerajšnjega
Recenzijo spisal Primož Vozelj
Komentarji
komentiraj >>