Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Sreda, 31. 1. ´07 ob 17.00; SCOTT SINCLAIR in AARON HULL v Menzi pri koritu!!! (3859 bralcev)
Sreda, 31. 1. 2007
goran



Scott Sinclair

Goran Kompoš je prisostvoval hrupnim zvočnim izbljuvkom avstralskih hrupnežev SCOTTA SINCLAIRA in AARONA HULLA v Menzi pri koritu ... (v celoti!)
Scott Sinclair in Aaron Hull, Menza pri Koritu, 30.01.2007

* Sinoči smo v Menzi pri Koritu v organizaciji Društva za razvoj mladinske kulture, ki skrbi za ponudbo hrupne eksperimentalne godbe, slišali dva avstralska umetnika iz vrst impro glasbenikov. Pri tem je potrebno poudariti, da Hull improvizacijo gradi na vnaprej pripravljenih vzorcih, ki jih postavlja v neke nove strukture; izkušenejši Sinclair pa vso zvočno maso praktično kreira v živo. Tvori torej povsem novo in neponovljivo formo, četudi le za deset bolj ali manj naključnih obiskovalcev, kolikor se nas je včeraj zbralo v Menzi. V razloge za slab obisk se na tem mestu ne bi spuščali. Lahko le pohvalimo oba glasbenika, ki sta se korektno, resda v časovno močno okrnjenih setih, zadevo sploh odločila izpeljati. V treh 15-minutnih setih smo tako slišali tri vsebinsko močno različne hrupne prakse, ki bi v polnem odmerku nedvomno pustile večji vtis.

Kljub temu pa je bilo tričetrt ure dovolj, da smo prisotni lahko dobili vsaj približen vpogled v izrazno artikulacijo avstralske dvojice.
Uvodni set je minil pod taktirko obeh glasbenikov oziroma njunih lap topov. Težko industrijsko drone struženje sta postavila na neizoblikovane, pulzirajoče basovske linije in se precej približala izrazu, ki ga gojita pionirja tovrstne glasbe, odlični finski dvojec Pan Sonic. Inštrumentalne vzorce sta skozi distorzijo in številne efekte razvlekla v četrturno večplastno sonorno tvorbo, dinamiko pa stopnjevala z dodajanjem vedno novih, skozi frekvenčno manipulacijo spremenjenih zvočnih nanosov. Po prvem setu je sledil daljši premor v upanju, da bi se morda le pojavilo še kakšno, te resda razmeroma naporne godbe, željno uho. To se sicer ni zgodilo, smo pa zato prisotni lahko poslušali izbrano glasbo s Sinclairovega winampa, za katero se je izkazalo, da je lep indic tega, kar je sledilo. Med drugim so se na playlisti ob množici obskurnih black metal bendov pojavili tudi Black Sabbath in Slayer. No, še pred tem pa je s skrajšanim solo setom postregel Aaron Hull. Sicer se umetnik ukvarja s sintezo zvoka ter slike in skozi intimne zvočne krajine zapolnjuje vrzeli v spominu, sinoči pa je video ostal zaprt v računalniku in Hull se je osredotočil zgolj na tvorjenje novih zvočnih sintez. Na ambientalna milozvočja, zmanipulirana z okoljskih ter inštrumentalnih posnetkov je nizal digitalen neo-hrup, ki distorzijo zamenjuje z definiranimi raztrganimi rožljanji in vijugami. Tu se je precej približal estetiki Megovega Heckerja ter sonarodnjaka Anthonya Paterasa s to razliko, da oba omenjena glasbenika ‘glitch’ postavljata v prazen prostor, medtem ko Hull te abstraktne kose nanaša na ambientalno kuliso.

Njegovemu setu je sledil še solistični performans Scotta Sinclaira, znanega tudi pod znamko Company Fuck. Sinclair sodi med tiste najbolj samosvoje figure avstralske improvizirane glasbe, na sceni je dejaven že vrsto let, med drugim pa vodi tudi krožek Half Theory, ki združuje nekatere najbolj radikalne in brezkompromisne avstralske ter novozelandske umetnike s področja audio in video praks. Sam svoj nastop opredeli kot “'hardcore-techno-grindcore-metal-r'n'r'”, torej opis, ki ga mirno lahko nadenemo nekaterim zabavljačem iz vrst Cock Rock Disca. In verjetno bi v pričakovanju tega težko še bolj zgrešili. Pravzaprav je edina podobnost le teatralen nastop, ki ga je Sinclair začinil s koreografijo in kostumografijo, značilnima za black metal bende. Morbidno zvočno sliko je gradil na vokalnih eksibicijah, ki jih je skozi številne efekte zmanipuliral v abstrakten ekstrem. Rezke, distorzirane, iz trebuha potegnjene glasove je stopnjeval v pretrgan pokljajoč hrup, vanj nekajkrat vpel atonalno udrihanje po bobnu, kontrast pa postavil s toplimi zvoki, ki jih je izvabil iz ustne harmonike. Najlažje bi slišano in videno povzeli kot kombinacijo izrazov, ki jih gojijo bendi in posamezniki tipa Merzbow, Whitehouse, Keiji Haino, Sunn o))) ter Pita, s katerimi si je Sinclair v preteklosti že delil odre.

Sinoči smo torej spremljali dve različici improviziranih hrupnih godb s povsem različnimi temelji. Set Aarona Hulla, je ponudil tisto precej standardno ambient/noise formo brez nekih presežkov. Bržkone se kot audio/video umetnik pač bolj prepričljivo izraža, ko v performans vpne tudi sliko. Povsem drugače pa se hrupa loteva Sinclair. Kljub temu, da je v številnih noiserskih pojavnih oblikah ostalo bore malo prostora za novosti, je Sinclair z izrazito samosvojim pristopom dokazal, da temu ni tako. In to kljub temu, da svoj izraz tako rekoč spreminja iz dneva v dan.


pripravil Goran Kompoš


Komentarji
komentiraj >>