Pred nekaj leti si ob slavnem spočetju Agregata, revije za sodobno družbeno-politično polemiko, ki so jo skupaj ustanovili študentje Fakultete za politične vede ter Filozofske fakultete, ne bi upali niti pomisliti, da je bo lepega dne revija nehala izhajati. Danes se s tem dejstvom pač moramo soočiti. Agregat se je poslovil z zadnjo številko 9/10, letnik IV, ki nosi pomenljiv naslov Razredni boj. Vsekakor je v uredništvu revije že nekaj časa škripalo. Bile so težave, ideološke in tudi finančne narave, tako da vse skupaj vendarle ni bilo takšno presenečenje. Zgodilo se je pravzaprav to, da so ustanovitelji Agregata zajadrali že globoko proti tridesetim in ugotovili, da imajo v življenju druge prioritete. Vsekakor za svoje naslednike niso ustrezno poskrbeli, saj se ti formirajo še danes, ko bi lahko že zavihali rokave in delali naslednjo številko. A kaj hočemo, takšne reči se dogajajo od nekdaj. Občutek nezamenljivosti nas v današnjem času patološkega narcisizma pač vse pogublja.

V galeriji Alkatraz se je 24.1.2007 zbralo kar nekaj znanih obrazov, ki so prišli na debato o zadnji številki. Pred nami so razkrinkani sedeli sodelavci Agregata z Levom Centrihom, glavnim urednikom, na sredi. In tako smo vsi radovedno pričakovali, kaj nam bodo imeli povedati vrli možje brez žensk. Poudariti je namreč treba, da je bil Agregat od nekdaj bolj ali manj moška zadeva.

Prvi je spregovoril znani poet Miklavž Komelj, ki je Agregat tudi obogatil s svojo pesmijo o razrednem boju. Miklavž Komelj je poskrbel tudi za prevod besedil Waltera Benjamina ter se poglobil v koncept razrednega boja. Malo je ošvrknil Althusserja, in posebej poudarjal dobrega starega Lenina. Lenin naj bi nekoč dejal, da je konec socializma plavanje v sferi nevidnih sanj. Omenjen je bil tudi rek slavne Roze Luxemburg, v katerem se sprašuje, kdo so prijatelji ljudstva in kako se borijo proti socialni demokraciji. Nadaljeval je z razpravo o vdoru teologije v materialno polje, simptomu, ki se pojavlja v času oseke emancipacijskih gibanj. Omenil je celo vdor misticizma v gibanje Boljševikov. Zaključil je z ugotovitvijo, da se je v prevedenem besedilu in tudi na splošno Benjamin pogosto naslanjal na prvega moža marksizma Marksa.

Naslednji je prevzel mikrofon zapriseženi marksist Primož Kraševec, ki je na kratko označil intervju z urednikoma srbske revije Prelom Ozrenom Pupovcem in Slobodanom Karamanićem. Oba sta se poglabljala v razpad Jugoslavije in redefinicijo partizanstva. Prelom je revija, ki se ukvarja s politiko, umetnostjo in teorijo. V ospredje postavljajo predvsem razmerje med politiko in teorijo, sodelujejo pa tudi z Agregatom ter pripravljajo sodelovanje z zagrebško revijo Enajsta teza.

Na koncu je mikrofon dobil Gal Kirn, ki se je končno vrnil iz Berlina in menda v Sloveniji doživlja ustvarjalni preporod. Tudi on je govoril o Prelomu ter delu obeh omenjenih avtorjev, tako da smo imeli občutek, da smo na predstavitvi Preloma in ne Agregata. Izrazil je obžalovanje, da povzema tekste obeh avtorjev in ju komentira, a na svoje komentarje ne more dobiti odziva. A tako pač je, smo zaključili vsi skupaj. Omenjena je bila tudi vse prej kot pametna izjava premierja Janše, da je komunizem za civilizacijo pomenil velik korak nazaj, s katero se je, kot je kasneje komentiral dr. Božidar Debenjak, očitno želel malce postaviti pred že zdavnaj kapitalistično Evropo.

V članku sta avtorja torej obravnavala partizanstvo kot subjekt tvorbe socialistične Jugoslavije. Poudarila sta moment destrukcije in hkrati moment kreacije. Gal Kirn se je spraševal o pomenu termina NOB, saj bi ga bilo po njegovem mnenju ustrezno zamenjati z ljudskim osvobodilnim bojem ali revolucionarnim osvobodilnim bojem, saj naj ne bi šlo le za vprašanje naroda. Seveda so temu v debati oporekali in na koncu smo prišli do zaključka, da bi lahko konceptu NOB pač dodali nekaj podpomenk, vsekakor pa ga ne moremo preimenovati.

Na koncu je Lev Centrih je odprl debato in prosil novinarje za komentarje. Po približno minuti tišine, ki je močno zgostila ozračje, je mikrofon pograbil dr. Debenjak in pričel diskutirati o razpadu Jugoslavije, ki jo je dokončno uničil srbski nacionalizem. Stara pesem torej. Nato je omenjal še Rozo Luxemburg in njeno razmišljanje ter pozval k obisku srbskega Preloma v Ljubljani. Iz ozadja je sledil komentar Nikolaia Jeffsa, ki je omenjal Vietnam ter protikolonialna gibanja.

In kaj je sledilo? Neformalni del. Malo bobi-palčk in small talka. Vsekakor upamo, da bo Agregat na novo zaživel in da se bo v njem po novem našlo kaj prostora tudi za ženske in za feministične študije. Kot vedno upamo na najboljše.

Na predstavitvi je neizmerno uživala Lucija