Sreda, 7. 2. 2007
Igor Bijuklič
Minilo je natanko eno leto, odkar je svoja vrata odprla prenovljena Kinoteka. Novo platno je 6. februarja defloriral film Hajka. Film Živojina Pavloviča, ki je z zgodbo o partizanih in četnikih, njihovem boju in medsebojnih konfliktih, simptomatično sovpadel s takratnim spopadom okoli kadrovske reorganizacije Slovenske kinoteke. Ob smrti Silvana Furlana, njenega pobudnika in prvega direktorja, je minister za kulturo, dr. Simoniti, obljubil, da bo ob predlogu za imenovanje Furlanovega naslednika upošteval mnenje sodelavcev Kinoteke.
Kljub uporu Sveta Slovenske kinoteke in odmevni podpori raznih svetovnih cinefilskih združenj, je bil, s strani ministra za kulturo in strokovnega sveta, za novega direktorja, namesto protikandidata Stojana Pelka, imenovan Staš Ravter. Na filmski sceni doslej nepoznan človek, je bolj ustrezal viziji strokovnjakov, saj naj bi Kinoteka za novi duh potrebovala bolj menedžerja kot filmskega strokovnjaka. Od tu dalje ni kamen ostal na kamnu. Ob temeljiti prenovi prostorov Kinoteke se je, bolj ali manj prostovoljno, zgodila ravno takšna prenovitev ekipe.
Ob obiskovanju dotrajane Kinoteke so imeli najgorečnejši cinefili možnost, da se jim uresničijo najbolj skrite želje. Prava cinefilska smrt je umreti v kinodvorani ob gledanju najljubšega filma, ko te denimo pod sabo pokoplje secesijski lestenec. Kakorkoli že, dvorana je dejansko potrebovala obnovo in ta se je v začetku prejšnjega leta temeljito izvršila. V otvoritvenem februarskem Kinotečniku se je poleg prvega in enega izmed zadnjih nagovorov novega direktorja, pojavil še prispevek o vonju po Kinoteki, kjer je eden od ljubiteljev filma z navdušenjem ugotovil, da mu ob vstopanju v prenovljeno Kinoteko ne bo več potrebno zajemati sape.
Pisec je prepričan, da so se hudo toksične vonjave po tobaku, pivu, kavi, razkužilih, scaniji, neumitih cinefilih in ostale vonjave sorodne domovanjem zatohlih stark, dokončno razkadile. Cinefil je uporabil nos in ugotovil je, da Kinoteka vonja po novem, lepem in drugačnem. Njegov nos je morda imel bolj prav. kot si mislite. Tu ne gre zgolj za vonjave, ampak za prenovljeni duh, lepe, udobnejše in sodobnejše in »uporabniku prijaznejše« kinoteke.
Ob takih spremembah bo v središču naše pozornosti izpeljava programa in programske sheme v letu 2006. Ob izidu prvega, uvodnega Kinotečnika, je sedanji vodja programskega oddelka predstavil osnutek bodočih programskih smernic in vizijo za naprej. Vsak načrtovalec programa se morda z nostalgijo ozira nazaj v davno leto 1965, ko si je filme v Kinoteki ogledalo rekordnih 118.000 gledalcev. Resni ljudje razmišljajo trezno in posledično vedo, da so zlati časi, v današnji dobi home videa in prevladujoče konzumacije filmskih novitet, le solzava nostalgičnost.
Novi duh Kinoteke je morda najbolje povzet v formulaciji »uporabniku prijazno«. Kinoteka torej ne sme postati ali ostati nikakršen kraj za elitne, zaključene skupine cinefilov in cineastov, ki bi samo sebi vrteli obskurno filmsko podpodje, kjer bi preproste gledalce udobnim stolom navkljub začela usodno boleti rit. Kinoteka naj bi svoja vrata odprla vsem, program naj se ne bi oziral na modne smernice, temveč bi moral pokrivati praktično vsa področja zgodovine filma.
Splošni spored naj bi vključeval vse vrste, zvrsti, žanre in slogovne usmeritve. Programska shema naj bi zaradi nacionalnega poslanstva ustanove zadovoljevala potrebe najširših, še bolj pa različnih javnosti. Kinoteka naj bi imela poslanstvo Noetove barke in omogočala tudi trivialne in banalne vsebine, denimo, kot je v osnutku programske sheme zapisano, hollywoodske romantične komedije, pa čeprav bi njene ljubitelje lahko prešteli na prste ene roke.
V osnutku programa je torej zapisano, da bodo vključeni tudi filmi, ki jih v kinodvoranah običajno ne predvajajo. In ravno tu se zalomi, saj je glavni stavek genetskega koda kinotečnega univerzuma prav dejstvo, da nudi zavetišče za filmsko produkcijo, ki ne najde mesta v običajnih kino ali TV sporedih. Na slovenski kulturni praznik, 3 dni po otvoritvi nove Kinoteke, smo imeli možnost videti slovensko klasično produkcijo ala Kekci in Sreča na vrvici, ki obenem neprestanoma mrgolijo po TV sporedih. V novi shemi je zapisano, da se bodo v obdobju 3-eh let, v okviru planiranega dneva za slovenski film, odvrteli vsi slovenski celovečerni igrani filmi in lahko samo upamo, da bo na platno prišel tudi kakšen »obskurnejši« Hladnikov ali Štigličev film.
Splošni spored naj bi vključeval čim več obstoječih rubrik, ki so po novem vsebinsko razporejene po tematskih dnevih. Osrednji del kinotečnega programa naj bi predstavljal redni spored kinotečnega arhiva, torej filme iz kinotečne zbirke. Ker je arhiv zaenkrat še skromen, ti filmi ne bodo predstavljeni kot del kakšnega tematskega sklopa. Zaradi muzejske narave in poslanstva Slovenske kinoteke se naj ne bi, v okviru rednega kinotečnega sporeda, predvajalo filmov mlajših od 25 let. Novejši filmi naj bi bili vključeni v okvire rednih rubrik, kot denimo; dan za režiserja, dan za nacionalno kinematografijo, evropski film, filmi iz novega sveta, itd. V kinoteki so predvidene 3 projekcije dnevno, filmi se bodo ponavljali le v primeru retrospektiv in takrat, ko se bodo predvajali filmi, ki niso v lasti kinotečnega arhiva. To je bilo le nekaj značilnosti, ki naj bi začrtale novo programsko shemo.
V Kinoteki so v devetih mesecih, od februarja pa do decembra 2006, zavrteli slabih 600 dolgo, srednje in kratkometražnih filmov. V tem času so bile večjega formata tri avtorske in dve tematski retrospektivi. Najbolj zveneča avtorska retrospektiva je bila posvečena Krzystofu Kieslowskemu, ki je obenem vključevala predstavitev še drugih zvenečih imen poljskega avtorskega filma kot so Andrzej Wajda, Roman Polanski, Janusz Morgenstern in drugi. Retrospektiva je bila pripravljena v sodelovanju s Poljsko ambasado. Izvirnejša je bila retrospektiva, kinotečni publiki dokaj neznanih, bratov Taviani, kjer je bilo moč videti deset njunih najvidnejših del. V decembru pa je na platno prispela retrospektiva Davida Leana, kjer so predstavili 14 od 16-ih njegovih filmov.
Retrospektive, ki so se vezale na teritorialno produkcijo in od tod izhajajočo tematiko, sta bili pravzaprav dve. Aprila so predstavili nemški povojni film z naslovom »Po vojni, pred zidom«, kot kinematografsko spremljavo zgodbe o nemškem povojnem uspehu. V prvem poletnem mesecu pa je prišlo do retrospektive japonskega filma, pri čemer so bili v program, kot pogled z druge strani, vključeni tudi filmi o Japonski od Mostu na reki Kwai do Poslednjega samuraja. Med vsem avtorji sta daleč prednjačila Akira Kurosawa in za njim Kenji Mizoguchi. Retrospektivo so pripravili ob sodelovanju z Japonsko fundacijo.
Po poletnem predahu je na vrsto prišel tematski sklop, ki naj bi pod pojmom mediteran, skušal predstaviti to, kar naj bi v občem pojmovanju pomenil. V tem okviru smo imeli priložnosti videti pravzaprav vse, od romantičnih komedij ala Titanik do Navaronskih topov in Grka Zorbe. Za konec meseca pa so pripravili še krajši ciklus turističnih filmov, s katerimi so obeležili svetovni dan turizma. Novembrski program se je namenil, da bo prestrašil kinotečne obiskovalce. Na sporedu so torej bili tako žanrski kot avtorski primerki grozljivega, vmes se je pojavljal še malo Kieslowski iz prejšnjega meseca, na temo ubijanja in temačni Alain Resnais s svojo kultno trojico Noč in megla, Lani v Marienbadu in Hirošima ljubezen moja.
Če je bil novembrski mesec brez trdnejšega koncepta se je december vrtel okoli največjega filmskega dogodka leta. Kinoteka je v sodelovanju s Cankarjevim domom pripravila premierno predstavitev digitalno restavrirane verzije Langovega Metropolisa, ki naj bi bila od vseh dosedanjih verzij najbližje originalu. V istem mesecu pa se je ponovno odvila nekakšna retrospektiva japonskega filma, tokrat v sodelovanju s katedro za japonologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer so ob pomoči izbrane filmografije in predavateljice Kyoto Hirano, potekala predavanja na temo zgodovine japonskega filma. Nadvse hvalevreden poizkus kako morebitni estetski užitek križati z didaktično lekcijo.
Navkljub obljubam iz nove programske sheme in ohranitvi večjega dela prejšnjih rubrik, se je lanska Kinoteka le premalo osredotočila na močnejše koncepte ob predstavljanju tematskih retrospektiv, medtem ko je bilo avtorskih ciklusov absolutno premalo. Praktično gledano nismo v prejšnjem letu videli nič pretresljivo novega ali rečeno drugače nič starega in velikega ni bilo potegnjeno na plan. Morda so to le zagonske težave, saj je Kinoteka ob pripravi lanskih retrospektiv, le pokazala nekaj elastičnosti v sodelovanju s tujimi kulturnimi inštituti in arhivi. Spodbujajoče so tudi kinokatedre, ki soprispevajo k temu, da bi Slovenska kinoteka postala hram filmske omike in kulture. Vendar nove vonjave niso dovolj za kinotečni duh, ki trenutno najbolj potrebuje jasnejšo konceptualno zasnovo in posledično vsebine, pa tudi vonj po kavi, pivu in čikih iz izumrlega predprostora. Obiskovalcem kinoteke ostane smo upanje, da bo prenovljena Kinoteka sledila staremu poslanstvu kinotečnih univerzumov, ki je samo eno, pokazati tisto, kar drugi ne.
Komentarji
komentiraj >>