Sreda, 14. 2. 2007
miha
Letošnja, že četrta izdaja prodornih kalifornijskih Hella poleg počasnega glasbenega discipliniranja v bolj konvencionalni smeri prinaša tudi zasedbo v dodobra spremenjeni postavi. Tokrat prvič kot peterico z odličnim Aaronom Rossom na vokalu. Poleg tega jih je po vsem tem času razvpitega delovanja končno zavohala tudi založba Ipecac, ki se ji nabriti Hella brez najmanjšega dvoma podajo v njen glasbeni koncept. Tokrat ne moremo več govoriti o napol improvizirani in nearanžirani glasbeni sliki, ampak kompozicijsko premišljeni strukturi, ki še vedno pušča zadostne vrzeli za poigravanje in spremembe, kar pride v poštev predvsem na živih nastopih. Dokaj dozorel, a še vedno dovolj svoboden pristop prinaša čvrt zvok in relativno poslušljive kompozicije. Hella ohranjajo zares živ, močan priokus različnih alternativnih rockerskih podžanrov kot so tako imenovani math rock ali noise rock, vendar s še vedno dovolj močno in prepoznavno avtorsko noto. (v celoti!) ...
* Pogovorna ali rajši slengovska beseda »hella«, ki se v Kaliforniji uporablja na vsakem koraku brez kakšne posebne in neposredne vsebinske konotacije, je pred dobrimi petimi leti postala povezovalni element dveh skrajno nabritih in ustvarjalnih mladih glasbenikov ali bolje rečeno eksperimentalnih multi-instrumentalistov. Zach Hill za bobnarsko baterijo in Spencer Seim na kitari tvorita vrsto let nerazdružljiv tandem že iz časov srednje šole, ko sta sodelovala pri zasedbi NorCal. Ta je vzbudila nekaj pozornosti na lokalni sceni predvsem na račun brezkompromisnega ter prodornega zvoka in divjih živih nastopov. Vendar vse to za Zacha in Spencerja ni bilo dovolj, glasba se jima je zazdela preveč mainstreamovska, zato sta šla na svoje in ustanovila nov band – Hella, kjer sta v začetku vztrajala kot duet.
V letu 2002 je prišel čas prvih resnejših studijskih posnetkov, ki so v začetku zveneli kot nesofisticirani in minimalno aranžirani hrupni rockerski izpadi. Koncept dueta sta fanta tedaj pogojevala z dejstvom, da zaradi specifične ustvarjalne note nikakor ne najdeta glasbenih somišljenikov, čeprav si jih morda želita. Ta želja se jima je ob nenadejanem in relativno hitrem uspehu kmalu izpolnila, ko je duet po nekaj izdajah postal prava skupina s štirimi člani. Noviteto je predstavljala predvsem vpeljava vokala, ki je Hella-o pripeljala na povsem drug, mnogo bolj poslušljiv nivo ustvarjanja. A vendarle je predhodnica, dvojna solo plošča, ki je postregla s popolnoma avtorskim pristopom obeh posameznikov, zgodba zase. Zach in Spencer sta namreč povsem ločeno prispevala eksperimentalno začinjeno godbo na ploščka in tako ustvarila dva popolnoma različna koncepta enotno izdanega izdleka.
Letošnja, že četrta izdaja prodornih kalifornijskih Hella poleg počasnega glasbenega discipliniranja v bolj konvencionalni smeri prinaša tudi zasedbo v dodobra spremenjeni postavi. Tokrat prvič kot peterico z odličnim Aaronom Rossom na vokalu. Poleg tega jih je po vsem tem času razvpitega delovanja končno zavohala tudi založba Ipecac, ki se ji nabriti Hella brez najmanjšega dvoma podajo v njen glasbeni koncept.
Enajst novih komadov tako priča o trenutni ustvarjalni moči zasedbe kalifornijskih mladcev, ki je od svojih zgodnjih začetkov logično napredovala in se spremenila. Tokrat ne moremo več govoriti o napol improvizirani in nearanžirani glasbeni sliki, ampak kompozicijsko premišljeni strukturi, ki še vedno pušča zadostne vrzeli za poigravanje in spremembe, kar pride v poštev predvsem na živih nastopih. Dokaj dozorel, a še vedno dovolj svoboden pristop prinaša čvrst zvok in relativno poslušljive kompozicije. Hella ohranjajo zares živ, močan priokus različnih alternativnih rockerskih podžanrov kot so tako imenovani math rock ali noise rock, vendar s še vedno dovolj močno in prepoznavno avtorsko noto.
Pobesnelo bobnanje Zacha Hilla, ki občasno skorajda uide iz vajeti, a se nato spet veličastno priključi svojim začrtanim ritmičnim vzorcem, se uspešno meša s kitarskimi vragolijami virtuoznega Spencerja Seima. Ta se poslužuje nedistorziranega zvoka z minimalno uporabo posebnih efektov. Namesto tega rajši utrjuje sebi lasten in neponovljiv kitarski slog, ki ni plod glasbene izobrazbe, in morda zato še toliko bolj prepoznaven in odprt za nadgradnje. Ostali instrumenti so nekako logično potisnjeni iz prvega plana, vendar več kot uspešno opravljajo
svojo podporno funkcijo iz ozadja.
Morda bi po slišanem sodeč lahko potegnili vzporednice do mnogo umirjenejših in bolj šolsko dodelanih The Mars Volta, s katerimi se ujamejo v mnogih glasbenih pasažah in še bolj vokalnih detajlih, kar je najbolj očitno v komadih »The Ungrateful Dead« ter »The Things That People Do When They Think No One's Looking«. Elektronske potegavščine, vpete v agresivno mineštro različnih slogov, ki še najbolj spominjajo na ostaline tako imenovane 8-bitne računalniške glasbe, ki jo prakticira tudi Zachov band Advantage, pa se morda najbolj očitno odvijajo v komadu »Hand That Rocks The Cradle«.
Ali so Hella ena od novih alternativno-rockerskih zvezdniških atrakcij bo pokazala že bližnja prihodnost, saj je njihova glasbena pot na račun svežine in neobremenjenosti konstantno in dosledno napredovala. Razplet do skorajda mainstreamovskega statusa pa je le streljaj stran. Ob sedanjem napredku in oziranju po malce bolj uniformirani glasbi je takšen razplet povsem mogoč. Pa da ne bo pomote – »There's No 666 In Outer Space« še vedno velja za skrajno mejno ploščo, ki v tem trenutku niti ni primerna za širše mase oboževalcev. Četrta plošča utrgancev Hella torej s svojo odlično zasnovo in izvedbo ne bi smela razočarati ljubitelje nekonvencionalne rockerske godbe.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>