Ponedeljek, 12. 2. 2007
primozv
Dve leti po izidu prvenca, ki jih je izstrelil iz anonimnosti, je tu njihova druga plošča. Na njej umanjka del tiste ekstravagance, zaradi katere je njihov prvenec požel takšen uspeh. Razmerje klaviatur in kitar so opazno obrnili v korist slednjih (na žalost) in z vidika aranžmajev pristali v morju že slišanih vokalno-kitarskih vzorcev. Le ti pa ne predstavljajo takšnega koraka naprej, kot bi ga bilo od njih pričakovati. (v celoti!) ...
* Dve leti po izidu samonaslovljenega prvenca, je pred dvema tednoma izšla druga plošča brooklynske skupine Clap Your Hands Say Yeah. Odličen prvenec, je zasedbo iz anonimnosti postavil ob bok bendom kot so Animal Collective, Modest Mouse, Walkmen ter The Arcade Fire. Torej v sam vrh ameriške indie-rock scene. Glede na to, da je plošča izšla v samozaložbi, promocijo pa so namesto PR služb založb opravile neštete blogovske spletne strani, je ta dosežek vreden toliko večjega občudovanja. V času po izidu albuma, so Clap Your Hands Say Yeah povsem po protokolu s turnejo obkrožili svet, izdali par singlov ter ustvarjali skladbe za novo ploščo.
Ker pa ima vsaka medalja dve plati, je na tem mestu potrebno predstaviti še drugo, ki je vsaj po mojem mnenju v veliki meri vplivala na to, kako zveni sama plošča. V New Yorku, največjem ameriškem mestu, se v zadnjih letih najemnine vrtoglavo višajo. Po dolgih letih delovanja je moral vrata zapreti eden najbolj znanih klub na svetu CBGB. Poleg tega odmevnega primera pa so se ukinili, oziroma preselili nekateri manjši studii. Ob Marcata Recording v katerem so ustvarjali The Walkmen, je moral svoja vrata zapreti tudi studio Fireproof Recording, kjer so Clap Your Hands Say Yeah posneli svoj prvenec. Stvar bi bila nepomembna, če ne bil lastnik studia Adam Lasus, hkrati tudi v vlogi producenta plošče, ki vsaj ponavadi odločilno vpliva na njen končni zvok. Adam Lasus se je preselil na zahodno obalo, Clap Your Hands Say Yeah pa v drug studio, k drugem producentu.
Same pesmi, njihova struktura ter tematika, se od prejšnje plošče ne razlikuje toliko, da bi lahko rekli, da so razlog za zdrs v kvaliteti. Če je prvenec zaznamovala inventivna kombinacija med kitarami ter klaviaturami, kjer so slednje narekovale glavni karakter plošče ter dajale protiutež otožnemu petju, so se Clap Your Hands Say Yeah, na plošči Some Loud Thunder temu v dobri meri odrekli. Razgibani ritmi so se upočasnili, kitarski vložki so prišli v ospredje, vse skupaj pa je pridobilo priokus klasično rokovskega. In to v negativnem pomenu te besedne zveze. Spremembe sicer niso radikalne, a predstavljajo korak nazaj. Če bi bil Some Loud Thunder izdan leta 2005, bi bila prva plošča Clap Your Hands Say Yeah njegovo logično napredovanje. Bendu gre zameriti predvsem pomanjkanje poguma in odločnosti, da bi tisto najboljše kar so imeli, negovali in razvijali naprej, nato pa postavili v ospredje plošče. Nekaj odmevov tega sicer je slišati a preredko in premalo izrazito.
Od plošče bodo imeli še največ tisti poslušalci, ki do tovrstne glasbe ne gojijo žanrsko-ideoloških predsodkov, hkrati pa še ne poznajo prvega albuma Clap Your Hands Say Yeah. Vsem vam, ki pa bend poznate že od prej, lahko priporočim selektivno poslušanje plošče, s prstom na tipki »Next«, ki vas bo pripeljala do naslednje boljše skladbe, če pa jo boste pritiskali dovolj dolgo, utegnete dočakati tudi nov, upajmo da boljši album skupine Clap Your Hands Say Yeah.
pripravil Primož Vozelj
Komentarji
komentiraj >> Re: Ponedeljek, 12. 2. ´07 ob 19.00 (ponovitev 19. 2. ´07 ob 10.00) CLAP YOUR HA
Vrtec Magnolija [29/10/2007]
Druga plata je popredmeten pogum, ker so po mojem skromnem mnenju cyhsy predvidevali, da bodo v večji meri brali recenzije kot je zgoraj napisana, ampak so vseeno vztrajali in naredili za poslušalca zahtevnejšo, ampak v končni meri bolj nagrajujočo ploščo.
V potrditev teze, da se jim sladko jebe:
http://www.youtube.com/watch?v=CckcYTXxMpY
odgovori >>