Četrtek, 15. 2. 2007
BIGor
Z novim albumom A Weekend In The City je skupina Bloc Party stopila v novo fazo. Odpirajo se ji širjave komercialnega uspeha. Bloc Party so naredili velik korak navzgor po lestvici. To ne potrjujejo le rezultati hit list, tudi odzivnost je presenetljivo naklonjena novi plošči Bloc Party, ki so se z albumom A Weekend In The City spremenili v sredinsko naravnano skupino. Prestopili so rubikon, ki loči alternativo in mainstream. Z omilitvijo ostrine, glamuroznimi vložki, že kičasto razdelanimi aranžmaji, s potencirano spevnostjo in ohranjeno dinamično ritmiko, poigravanjem s programiranimi elektro vložki, ki mejijo na eksperiment, so Bloc Party nadgradili Silent Alarm in se, pravzaprav, oddaljili od njega. (v celoti!) ...
* Pred Bloc Party je bil velik križ. Podoben tistemu, ki so ga lani dobro odnesli Franz Ferdinand z drugim albumom You Could Have It So Much Better, in podoben tudi tistemu, ki je v naslednjih mesecih pred Arctic Monkeys z najavljenim drugim albumom. Skupaj so v zadnjih letih dodobra zatresli britansko glasbeno sceno. Njihov sloves se je hitro razširil z otoka. Vsaka zase je po hitrem postopku zasedla vrhove lestvic, izoblikovala močno jedro publike, dodobra zapolnila strani britanskega časopisja in se medijsko popularizirala. Vsaka je na svoj način reagirala na sodoben čas, na družbeno in socialno klimo ter predstavlja zastavonoše nove generacije. Škoti so preudarno artistično prodrli na glasbeno sceno. Bloc Party so z vzhodnega obrobja Londona udarili z urbanim zvokom plesišč in koncertnih dvoran, medtem ko so s severa Anglije pojavili mulci Arctic Monkeys in glasbenemu vesolju odkrili skrivnostno moč spletne strani myspace.
Kot sveža, nesprogramirana, nenačrtovana, spontana imena so dregnila v glasbeno industrijo in opozorila, da se s postulati neodvisnosti še vedno lahko prodre daleč, v samo jedro popularnosti in doseže uspeh neizmerljivih razsežnosti. Prav na tem mestu se v glodalnem stroju glasbene industrije pogostokrat zalomi marsikateri mlajši skupini. Ustvarjalni potencial začne rjaveti ali pa je zaradi preračunljivosti odrinjen v ozadje. Franz Ferdinand so kar dobro odnesli fazo po izidu drugega albuma, ki je v navedenih prijateljstkih primerih prav tako pomembna prelomnica. Arctic Monkeys so šele pred to fazo, Bloc Party pa so z objavo drugega albuma A Weekend In The City šele postavili ta križ na svoj hrbet.
Toplo pričakovanje njihovega novega, drugega albuma ni bilo iz trte zvito. Bilo je mastno podmazano z bleščečim prvencem Silent Alarm. Z njim so prepričljivo aktualizirali postpunk s konca sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih let. Tople, pozitivne, spevne in moderne skladbe niso napeljevale na zdolgočaseno primerjanje, ampak so nudile poslušalcu zadovoljstvo in mu nevsiljivo zlezle v uho. Silent Alarm še danes skače iz povprečja sodobne neo-rockovske glasbene produkcije. Kvartet iz vzhodnega Londona Bloc Party se je izkazal z raziskovalno žilico in prav zato se je polagalo takšno veliko upanje v njihov nov album.
Z novim albumom A Weekend In The City je skupina Bloc Party stopila v novo fazo. Odpirajo se ji širjave komercialnega uspeha. Bloc Party so naredili velik korak navzgor po lestvici. To ne potrjujejo le rezultati hit list, tudi odzivnost je presenetljivo naklonjena novi plošči Bloc Party, ki so se z njo spremenili v sredinsko naravnano skupino. Prestopili so rubikon, ki loči alternativo in mainstream. Z omilitvijo ostrine, glamuroznimi vložki, že kičasto razdelanimi aranžmaji, s potencirano spevnostjo in ohranjeno dinamično ritmiko, poigravanjem s programiranimi elektro vložki, ki mejijo na eksperiment, so Bloc Party nadgradili Silent Alarm in se, pravzaprav, oddaljili od njega. Z njim so se zapeljali v smer ljubki Britancem, sploh pa sredinskemu otoškemu glasbenemu tisku, ki zna še kako pretenciozno napihniti celo zgodbo.
Bloc Party še enkrat niso izdali svojega porekla. Že na prvencu izpostavljen angleški izvor z londonskega obrobja je z drugim stopil v kotel sodobnega brit-popa. Neusahljiva introvertiranost Cure z intrigantnimi ritmičnimi koščki Gang Of Four in Joy Division ostaja hrbtenica njihove glasbe, vendar pa je z omilitvijo ostrine in potlačitvijo mladostniške dražljivosti prišla na dan njihova melanholična zasanjanost, ki ne umanjka skoraj v nobeni novi pesmi.
Uvodne prve štiri skladbe – ''Song For Clay (Disappear Here)'', ''Hunting For Withces'', ''Waiting For The 7:18'' in ''The Prayer'' - prevzamejo z raznolikostjo pristopov, iz katerih vrejo ustvarjalni potenciali Bloc Party. Gre za zlati trenutek plošče, ki se s prehodom v drugo polovico albuma prične sesuvati v povprečno pop-rock ploščo brez presežkov. Sodelovanje s producentom Jacknifeom Leejem, ki se je proslavil z delom na albumu How To Dismantle An Atomic Bomb veljakov U2 in z novopečenimi Snow Patrol, Kasabian in Editors, je zapeljal Bloc Party k splošno sprejemljivim sredinskim tokovom sodobnega rocka. Lirično kitarsko poetiko, ki ni daleč prepoznavni kitari The Edge, pogostokrat nadomestijo s sinkopirano orkestracijo. Z razvlečenimi uvodi in samim razvojem dogodkov znotraj posamezne pesmi ženejo celotno ploščo v sfero prepolikanega, nevzburljivega in predvem pa predvidljivega razpleta. Z albumom A Weekend In The City so se pridružili krdelu skupin, ki so po preboju iz anonimnosti zapostavile svoje vrline. Tako kot namignejo, da so se pojili pri soulovskem mnogoglasju njujorških TV On The Radio, ne morejo prikriti prizadevanj, da bi skočili med Davida Bowieja in Radiohead. Ko pa imaš takšen mainstream bend, te ni strah za nadaljnjo usodo popularne glasbe, saj odpirajo vrata novim izzivalnim imenom. Naj jim bo odpuščeno!
pripravil BIGor
Komentarji
komentiraj >>