Ponedeljek, 6. 1. 2003
Pierre Bourdieu: Praktični čut I, II (Studia Humanitatis, 2002)
Pierre Bourdieu, francoski sociolog in antropolog, velja za enega najpomembnejših družboslovcev. Januarja letos pa je svetovno javnost osupnila vest, da je francoski raziskovalec umrl. Po tem so se v medijih pojavile različne ocene o njegovem delu ter predvsem o njegovem kritičnem odnosu do samih medijev. Svoje nazore o medijih in njihovi funkciji je neposredno predstavil v svojem delu z naslovom Na televiziji, ki je lani izšlo pri založbi Studia Humanitatis tudi v slovenskem prevodu v dveh knjigah. Delo Na televiziji je poseglo v samo jedro vloge medijev, ki pomenijo tiste vzvode oblasti, ki podpirajo vladajočo strukturo in to s prikritim načinom manipulacije. Bourdieu prav tako ostro oceni novinarstvo in v svoji kritiki razkrije razsežnosti njegove monopolne funkcije.
Za Bourdieuja ni bila značilna samo teoretska plodnost, globok intelektualni uvid v delovanje družbe, njenih osnovnih značilnosti ter dinamik, ampak se je tudi sam aktivno udeleževal na področju boja proti globalizaciji, veljal pa je tudi za zelo vplivnega intelektualca na področju nacionalnega izobraževanja. Zanimivo podobo tega intelektualca oriše tudi Jacques Chirac, francoski predsednik, ki je Bourdieujevo delo in osebnost označil s sledečimi besedami: » Bil je eden izmed najbolj nadarjenih in priznanih intelektualcev na svetu, ki bo ostal v spominu kot aktivističen mislec in aktivist misli.« Chiracova izjava povzame v enem stavku dve področji, in sicer: znanstveno, intelektualno raziskovanje, katerega osnova je teoterični um (theoria) in vodi do znanstvenih spoznanj ter praksa (praxis) s praktičnim umom, ki se udejanja v širšem družbenem kontekstu. Bourdieu je v svojem življnju tako združil teorijo in prakso in to v tisti točki svojega življenja, ko se je sam kot intelektualec angažiral v spreminjanju družbe in razgaljanju razrednih, vladajočih in kapitalističnih struktur. Mediji in znanstvena javnost so imeli različna mnenja glede njegove vloge in prispevka k znanstveni misli, na to pa je vplivala tudi njegova izredno kritična pozicija do medijev. V Franciji so se tako pojavile različne posplošitve njegove sociologije ali pa vloge v francoskih družbeno-znanstvenih krogih.
Bourdieu je kot »aktivist« in intelektualec ob koncu leta 1995 ustanovil družbeno gibanje z imenom »Razlogi za delovanje« (Raisons d' agir), ki je vključevalo različne intelektualce. V luči tega gibanja je Bourdieu postal v širšem družbenopolitičnem okvirju vedno bolj prepoznaven. Prepogosto pa se upoštevajo dela Bourdieuja le po letu 1995, ki je pomenilo njegov vstop v aktivno družbeno življnje, vendar je treba omeniti njegovo delovanje že pred tem. Objavljal je različna dela in članke, med katera sodijo nekatera temeljno sociološka dela kot na primer: Posel sociologa (leta 1968), Distinkcija iz leta 1979 ter Praktični čut (leta 1980), Vprašanja sociologije (leta 1980) itd. Plodnost in izvirna ustvarjalnost tako ni ponehala tudi v času širšega družbeno-političnega angažmaja, saj, kot pravi Darko Štrajn, se je »njegovo stalno nagnjenje k refleksiji družbenih praks, ki prežema tudi njegove najbolj teoretske spise, v tem zadnjem obdobju realiziralo v neodvisni politično civilno družbeni iniciativi.«
Družbeno gibanje, ki si je zastavilo več ciljev, si je tako prizadevalo ohraniti avtonomnost vseh »kulturnih proizvajalcev pred vladajočimi ekonomskimi silami, torej pred omejitvami glede na tržne strukture, kot tudi prizadevanje za radikalno reformo francoskih univerz v prid dinamični in avtonomni znanstveni produkciji«. Nadalje je bilo delo gibanja zastavljeno v smeri raziskovanja in razgaljanja uničujočih učinkov neoliberalnih politik na celotno delovanje družbe in pa iskanje novih rešitev za »novo konstrukcijo socialne države ter usmeritev k novemu evropskemu družbenemu gibanju in oblikovanju nove internacionale«. V času družbeno-političnega angažmaja tako izideta tudi dve deli : Na televiziji in pa Nasprotni ogenj, ki sta kot nekakšen »pamflet proti neoliberalizmu« in njegovim uničujočim posledicam za svet.
Raziskovanje Pierra Bourdiuja sega že v pedeseta leta, ko se je v Alžirju ukvarjal z anropološkimi raziskavami tradicionalne alžirske družbe Kabilije (Kabili-berbersko ljudstvo), ki lahko kot pomanjšan model razloži marsikatero družbo, ki v vsebuje različne stanove, hiearhične odnose in nosi za sabo posledice socialne diferenciacije. Praktični čut je po zgradbi razdeljen na prvi del, ki je izrazito znanstven ter teoretski, in pa na drugi del, ki uporablja teoretsko osnovo za razumevanje kompleksnega fenomena kabilske družbe. V tem delu, ki je teoretsko zahteven, se srečamo s poglavitnimi Bourdieujevimi pojmi in koncepti, ki učinkujejo na bralca kot zaprt teoretski diskurz, ki se mu ni moč približati. Navkljub temu pa so teoretični koncepti jasnejši v drugem delu knjige, kjer se avtor loti konkretnih dejavnikov kabilske družbe kot na primer: poročnih strategij, sorodstvenih razmerij, spolnih odnosov, obredov itd.
V samem uvodu Praktičnega čuta Bourdieu oriše osnoven problem sociologije kot znanosti in pravi: « …od vseh opozicij, ki umetno razdvajajo družboslovje, je nasprotje med subjektivizmom in objektivizmom najbolj temeljno in razdiralno.« To vprašanje je temeljno za vsako znanost in pomeni kriterij, po katerem se sleherna znanost lahko imenuje znanost. Tako imamo pozicijo, ki vodi znanstveno spoznanje v smer fenomenologije, psihologije, kjer je subjekt razumljen zgolj kot akter v družbenem dogajanju, ne ukvarja pa se z vpetostjo v širši družbeni okvir, po drugi strani pa spet objektivizem, kateremu ustrezajo strukturalizem in funkcionalizem, kjer je pomebno strukturiranje znanstvenega objekta, toda brez primesi slehernega subjekta in njegove samorefleksivne zmožnosti. Raziskovalec mora pri konstruiranju znanstvenega objekta upoštevati morebitno vnašanje želja, predstav in pričakovanj v objekt, ki je v fazi strukturiranja, po drugi strani pa mora tudi razumeti moč vplivanja objekta nazaj na raziskovalca. Subjekt ne more nikoli popolnoma izginiti, znanstveni objekt je vselej že subjektova konstrukcija. Znanstveni objekt, tako ne more biti čisti objekt, brez slehernih primesi subjektivizma. Bourdieu citira tudi Nietzcheja, ki je prav tako proti praznim pojmom, ki v znanosti ne koristijo novim spoznanjem:
» … čuvajmo se lovk takšnih kontradiktornih pojmov, kot so »čisti um«, »absolutna duhovnost«, spoznanje na sebi.../, obstaja samo perspektivično gledanje, samo perspektivično »spoznavanje«; in kolikor več afektov pustimo do besede ob neki stvari, kolikor več oči, različnih oči bomo znali zastaviti za isto stvar, toliko popolnejši bo naš »pojem« te stvari, naša »objektivnost«.
Bistveno pri strukturiranju znastvenega modela ali teorije družbe, koncepta je razumevanje, da ni mogoče doseči »čistega spoznanja« ali »spoznanja na sebi«. Že pred samim procesom konstrukcije objekta moramo biti pozorni na nekaj osnovnih elementov: teoretikov subjektivni odnos do družbe, do svojega predmeta in teorije ter konkretna družba kot objekt, ki spet vzvratno deluje na subjekt. Na tej točki Bourdieu ne zapade poudarjanju subjektivizma, prav tako tudi ne objektivizmu. Bourdieu si prizadeva za razumevanje proizvajanja objekta in njegovega delovanja in to je hkrati še zmeraj razmišljanje o svojih lastnih predpostavkah, predstavah, ki so del procesa samega. Za Bourdiuja, ki je raziskoval kabilsko družbo, ki se je soočala s posledicami kolonialistične oblasti, je bistevno zavračanje »pozicije zgolj opisovalca ter opazovalca družbe«.
Obred, konkretna družbena praksa ali dejavnost tako ni, kot pravi Bourdieu, »igra, ki je na voljo opazovalcu«, do katere mora imeti opazovalec objektivni odnos, ampak je bistveno razumevanje, da so »objekti spoznanja konstrutirani in ne pasivno beleženi«. Bourdieu tako v prvem delu svojega dela Na televiziji opredeli bistvene koncepte svoje sociologije, med katere spada vsekakor pojem habitusa, ki je opredeljen kot »pridobljeni sistem generativnih shem, ki omogoča svobodno proizvajanje vseh misli, zaznavanj in vseh dejanj, vpisanih v meje, ki so lastne določenim okoliščinam tega proizvajanja - a samo tem.« Habitus je tako »struktirirana in strukturirajoča struktura«, kar pomeni, da je habitus celota vseh individulanih dispozicij, ki jih človek internalizira v določen okolju, družbi in le te strukture določajo njegovo delovanje v samem okolju. Bourdieu raziskuje torej posameznika kot »družbeni dejavnik, ki pridobiva izkušnje, spoznava in deluje. Posameznik ne funkcioniora po svoji svobodni volji, ampak je ta družbeno določena.« Zanimivost tega koncepta je v tem, da posameznik ustvarja svoj intelektualni okvir, je dejavnik v širši družbi, toda le-ta v praksi pogojuje njegovo obnašanje in delovanje. Dejavnik je tako vpet v različne strukture, ki jih je 'skonstruiral', po drugi strani pa le- te dominirajo nad njegovim vedenjem in praktičnim delovanjem. Te iste strukture nadrejenosti, podrejenosti delujejo s pomočjo dejavnika (posameznika) in z njegovim delom, po drugi strani pa zasužnijo duha.
Področji, ki v praksi še posebej opredeljujeta delovanje posameznika, sta kapital in dobiček. Poleg tega Bourdieu uvede kategorijo simbolnega kapitala, ki je neločljivo povezana z ekonomskim in omogoča nadaljnje večanje bogastva ter moči. Simbolni kapital pomeni v okviru družbe »da velike družine nikoli ne izpustijo nobene priložnosti za organiziranje simbolnega kapitala, kot so sprevodi sorodnikov in družabnikov, ki proslavljajo odhod ali vrnitev, spremstvo neveste, ki se ceni po številu »pušk« in moči salv, izstreljenih v čast mladoporočencem, dragocena darila, kot so ovce, podarjene za poroko, priče, poroki…«. Posamezniki v strukturiranih območjih skušajo preživeti, si »pridobiti čim več moči« in utrditi svojo pozicijo ter z različnimi ideološkimi mehanizmi utemeljiti svoj privilegiran položaj.
Zanimivo je tudi osmo poglavje prvega dela Praktičnega čuta, ki se loti različnih načinov dominacije v družbi. V primeru kabilske družbe gre za različne manifestacije kapitala kot na primer: število mož, ki so se pripravljeni boriti (borbeni kapital), količina orožja, kapital v obliki zemlje, živine, delovne sile, ter simbolni kapital (ugled, avtoriteta poglavarja). Darko Štrajn v spremni študiji označi dve poglavji z naslovom Načini dominacije in Objektivnost subjektivnega z naslednjimi besedami: »Zadnji dve poglavji prvega dela, ki nista vrhunec samo tega dela, ampak celotnega Praktičnega čuta, predvsem glede svojih kritičnih poant, se poleg kritičnega pogleda na oblike dominacije dotakneta še nekaterih drugih področij, od pedagoškega in akademskega do kulturnega in političnega. Ti poglavji lahko beremo kot zasnovi teorije kritike družbenih praks dominacije, ki se konstituirajo v inštitucije.« Dominacija je tisti prikriti in zahrbtni družbeni ali institucionalni mehanizam, ki ni viden, ampak ustvarja takšna razmerja podrejenosti in nadrejenosti, ki so prikrita, »kajti dominacija se ne more uresničevati javno, skriti se mora pod pajčolan začaranih razmerij … Skratka, če hoče biti dominacija družbeno priznana, ne sme biti pripoznana kot taka.«
Družba kot taka se na nek način nenehno izmika opredmetenju ali zaprtju v nek strukturiran model. Fenomen kabilske družbe nakazuje na večplastnost in kompleksnost obredov in družbenih praks. V soočenju teh različnih modelov, shem mitske in družbene strukturiranosti, ki jih Bourdieu raziskuje, se prikažejo lastnosti teh obrednih praks v različnih pomenih. Zaprtost modela oziroma njegovo posploševanje ali absolutiziranje tako privede do nerazumevanja razmerij med posamezniki, ki se nahajajo v družbi in opravljajo različne obrede in prakse. Isti objekt oziroma obredno prakso je treba soočiti v različnih situacijah, časovnih obdobjih in videti njeno spreminjanje pomenov in vlog.
Drugi del knjige, katerega podlaga je antropologija, se tako loti poročnih strategij, raziskuje načine družbene rabe sorodstva in v obširnem razlaganju predstavi modele, sheme razmerij, ki se v izkažejo včasih za popolnoma nasprotujoče in izključujoče, pa vendar je v soočenju različnih pomenov moč najti element povezanosti. Kot primer lahko nevedemo model hiše, ki v sebi skriva združitev zemeljskega in nebeškega, torej simbolizira mikrokozmos, ki je urejen v skladu z ostalim univerzumom.
Hiša nosi v sebi več pomenov: en del hiše je pomensko določen kot moški, drugi del kot ženski. Kabilska hiša ima obliko pravoktnika, znotraj nje so določena pravila, obstajata svetli in temni predel hiše. Prvi je povezan s svetlobo, drugi pa s temo (dejavnostmi spanja, občevanja). Na steni v hiši se nahajajo tudi statve kot »simbol sleherne zaščite, saj je privzdignjen hišni del kraj dveh izrazito kulturnih dejavnosti, ki jih opravljajo znotraj hiše, kuhanja in tkanja«. Simbolika hiše se ujema tudi z razmerjema med spoloma, kjer je nižji predel hiše, ki simbolno ustreza rojevanju, spolnemu občevanju, povezan z ženskim elementom; višji predel hiše, ki je svetloba, pa je povezan s častjo, orožjem in močjo.
Ta opozicija med zgornjim in spodnjim predelom se prenese tudi v zunanji svet, kjer je vloga ženske vezana na opravila znotraj hiše, medtem ko se moški udejanja zunaj ognjišča. Ta razmerja so zelo zanimiva, kajti šele v soočenju nasprotujočih si razmerij in pomenov dobimo celotno sliko nekega objekta ali prakse. Kot pravi Bourdieu, se hiša »ujema v skladu s celoto homolognih opozicij kot so: suho-mokro, visoko-nizko, svetloba-senca, dan-noč, moško-žensko, oplojujoče-oplojeno. Toda enaka opozicijska razmerja se vzpostavljajo tudi med hišo kot celoto in vsem ostalim univerzumom. Vsak od obeh hišnih predelov (in poleg tega vsak od tam razpostavljenih predmetov in vsaka od tamkajšnih dejavnosti) je v nekem smislu dvostopenjsko označen, najprej kot ženski (nočni, temni), kolikor pripada univerzumu hiše, nato kot moški ali ženski, kolikor pripada eni ali drugi delitvi tega univerzuma.« Prav tako vsi obredi ali prakse znotraj hiše vplivajo na dogajanja zunaj, v svetu in hiša je pomanjšan model razmerij in dogodkov v vesolju.
Drugi del je tako vsebinsko bogat v svojem antropološkem raziskovanju kabilske družbe, po drugi strani pa nudi slikovit vpogled v funkcioniranje kabilske družbe, razmerij med spoloma, vprašanji časti, ugleda, načinov dedovanja in razkazovanja moči itd. Drugi del Praktičnega čuta je aplikacija teoretičnih predpostavk prvega dela v sami praksi, oziroma prikazuje raziskovalca pri delu. Praktični čut je zahtevno teoretsko delo, ki ga dobro umesti v kulturno-zgodovinski kontekst prav spremna študija Darka Štrajna, ki se loti osnovnih teoretskih predpostavk in nakaže možnosti ter smernice branja Bourdieuja. Seveda pa za razumevanje tako plodovitega pisatelja ni dovolj samo ena prebrana knjiga, je pa pričujoči prevod dragocen prispevek družbeni misli.
Pripravil Dražen A. Šumiga.
Komentarji
komentiraj >>