Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
PRENOS BREZDOMNEGA, sreda ob 16.00 (3741 bralcev)
Sreda, 21. 2. 2007
Peter Karba



Klikni za veliko sliko: Pred cerkvijo je stal proseč

sred romarjev in njih vrvenja

berač sestradan, slep, medleč

od žeje, lakote, trpljenja.


Spoštovani! V galeriji P74 so v sredo, prejšnji teden, odprli razstavo z naslovom Prenosno bivališče. Na ogled so postavljena dela študentov arhitekture, ki so nastala v poletnem semestru lanskega šolskega leta. Pod mentorstvom profesorja Aleša Vodopivca in z asistenco Anje Planišček in Tomaža Krušca, so pripravili svojo prvo seminarsko nalogo. S sredstvi, ki jih okolje v zblaznelem lovu za blaginjo, v komodifikaciji svojega življenja prezre, so ustvarili prostor bivanja za tiste, ki so ostali zavrženi, ker mislimo da smo mi lahko boljši.

Razstava študentov v P74 se razlikuje od navadnih, brezveznih in dolgočasnih arhitekturnih razstav, na primer ravnokar odprte razstave Društva ljubljanskih arhitektov v Cankarjevem Domu. Vse kar je arhitekturnega pri taki razstavi je ekspozicija panojev. Posrednost - fotografije, makete in računalniške vizualizacije - kali seme dvoma in občutke, da več skriva kot kaže. Res, galerija težko razstavlja arhitekturo, ki bi bila večja kot je njena lastna. Če so dela DAL predstavljena tako, da so iztrgana iz svojega stvarnega okolja in merila, smo lahko v P74 priče pristnemu stiku s proizvodom, s ciljem ustvarjalnega procesa. Priče smo iskrenemu sporočilu, ki obiskovalca izziva in doseže - ker je sporočilu obiskovalec všeč.

Tudi ustvarjalci, še brez bremena balasta, še iskreni, so bili soočeni z osnovnimi nameni arhitekture - oblikovati in udejanjiti idejo, ki človeku nudi zavetje, idejo, ki te preživlja, varuje in greje - ker te ljubi, te objame. Dinamična komponenta razstavljenih del , možnost transformacije, se giblje med vlogo bivanja in vlogo prenosljivosti. Dinamičnost se spogleduje z arhitekturnimi zasnovami bivalnih prostorov v obče, morda postaja temeljni odsev spektra mnogoterih novih oblik socialnih odnosov v zahodnih postmodernih družbah.

In prosil kruha je samo

v očeh ugašal mu je plamen

Nekdo v izproženo roko

položil je siroti kamen.

Koncept, ki je dober, saj ga ni potrebno posebej naglaševati, je motiv socialne geste in socialne vloge, ki jo lahko, zato pa tudi mora, izpolnjevati arhitektura. Brezdomci so jasen simptom stanja družbe. Družba, ki proizvaja brezdomce, ki tolerira njihov propad, ki ne premore resursov, da bi jih odrešila njihovih občutkov nepotrebnosti in vdanosti v nemilo usodo, ki ne skrbi za njihovo integracijo, je neodgovorna in sebična družba.

Zdi se, da razstava s temo brezdomstva ne samo opominja na ta socialni problem, ampak ga celo odobrava. Se posmiha nam, domcem? Dela razbijajo utečeno percepcijo meje med domnim in brezdomnim, ukinjajo stigmo brezdomnega. Naš dom je ostal samo še odraz naše prisotnosti v proizvodnih odnosih kapitala. Nenadzorovano vedenje kapitala ne sprašuje več, kje bo slavil nove in obglavljal stare elite, koga bo poslal na ulico, koga na cesto. Naši domovi nam ne dajejo več občutka varnosti in gotovosti, ampak je naš odnos do doma pravzaprav nevrotičen. Arhitektura, vpletena v okvirje kapitalističnih proizvodnih odnosov, ne more uresničevati svojega poslanstva. Je tu ključ paradoksa, da je vseprisotna in odtujena hkrati?

Kaj so drugega vsi megapolisi in metropole, strukture, ki srkajo vase, kot pa edino preostalo hrepenenje po neprisotnem? Je to hrepenenje tako močno, da bi se zanj odpovedali subjektu, ali pa je to hrepenenje po izgubi subjekta? Ta ostaja z nami, čeprav ga ne prepoznamo, čeprav se ne poznamo- zato ker nas ima rad.

Tako jaz s solznimi očmi

sem prosil: Srce mi odkleni!

Tako si poteptala ti,

kar čustev je najlepših v meni!

Spisala, nakar na obzorju med silnimi sivimi oblaki uzrla sta vršace bridke Kavkaza in spodbodla brze jima vrance naproti, Mihail Jurjevič Lermontov in Peter Karba. V obzorjih so meje njunega sočutja.



Komentarji
komentiraj >>

Re: PRENOS BREZDOMNEGA, sreda ob 16.00
metka [06/05/2007]

Dragi Peter, hvala Bogu, da lahko preberem, kaj ustvarjaš. In ob tem, ko berem tvoje prispevke, mi je prav nerodno ob vsem enostavnem, kar napišem jaz in kar potem pevci zapojejo. V tebi je toliko neskončne duhovne moči in ustvarjalnega, da ti iz srca čestitam. Pa Lermontova si izbral! Pretresljivi so njegovi verzi, njegova želja, da bi bil ljubljen. Vidiš, tukaj so se pa oglasili najini ruski geni. Lep pozdrav!
odgovori >>