V času razpleta Kosovskega vprašanja se mnogi bojijo dodatnih zaostritev v regiji. S strani nezadovoljnih, seveda. Res pa je, da tako uradni Beograd kot Vlada Kosova nista navdušeni nad predlogom odposlanca Združenih Narodov Marttija Ahtisaarija. Neodvisnost Kosova pod mednarodnim nadzorom, če tudi z razširjenimi manjšinskimi pravicami, srbsko stran dela očitno bolj nezadovoljnom. Mera vsakega nezadovoljstva je namreč odvisna od predhodnih pričakovanj. In srbska politična elita je bila v svojih pričakovanjih izjemno nezainteresirana za realnost.
Srbsko stališče ni klasična oblika pretenzije na določeni teritorij, s pomočjo katere bi se lahko okoristili. Ne, nasprotno. Ekonomsko gledano, Srbija nima denarja s katerim bi lahko vzdrževala družbo, kot je Kosovo. Se pravi, družbo z indeksom nezaposlenosti preko 50%, prevladujočo sivo ekonomijo ter teško kontroliranim kriminalnim organizacijam. Kosovo je vroč krompir, s katerim se država v tranziciji kot Srbija ni sposobna soočiti. Tudi srbski politiki se tega zavedajo. Pravzaprav se zdi, da tako prejšnja vlada, kot ta, ki se formira, nima želje ukvarjati se z resničnimi življenskimi vprašanji prebivalcev Kosova. V petletnem nacionalnem investicijskem programu Vlade Republike Srbije, niso namenjena nikakršna opazna sredstva za oživitev kosovskega gospodarstva, niti za samo birokratsko integracijo tako pomembnega dela ozemlja v administrativni sistem Srbije. Kljub formalnemu pritisku naj ostane znotraj svojih meja, ob sklepanju proračuna Srbija ni načrtovala odvojitve dela denarja Kosovu. To pa nas pripelje do bistvenega vprašanja: Kaj pravzaprav Srbija želi narediti z njim? V bistvu, nič. Le da ga ima!
Percepcija Kosova je tako pri veliki večini srbskih politikov kot državljanov zasnovana na mitu. V jedru te ideje je spomin na srednjeveško bitko med lokalnimi krščanskimi fevdalci in prihajajočimi turškimi silami, ki se je zgodil na Kosovu. Bitka, ki so jo takratni srbski vojskovodje izgubili, vendar slavno. Če bi to idejo vizualizirali, bi izgledala kot prelepa ravnina, tu in tam posejana s kakšnim samostanom. Samostanom Srbske
Pravoslavne Cerkve, da se razumemo. Torej poljana in na njej tu pa tam zgradba podobna tisti na vhodu v ljubljanski park Tivoli. Brez ljudi.
V javnem političnem diskursu Srbije je Kosovo samo teritorij, in se na tak način o njem tudi razpravlja. Resnični prebivalci Kosova nisu tema debate. Še posebej pa se ne debatira o dejstvu, da več kot 90% ljudi, ki živijo na tem ozemlju, očitno ne želi živeti v Srbiji.
Racionalni neutemeljenosti kosovskega mita v prid govori tudi dejstvo, da večina mladih pravzaprav nikoli ni bila na ozemlju Kosova. Tudi generacija njihovih staršev se v tem bistveno ne razlikuje. Za veliko večino državljanov Srbije Kosovo je skorajda imaginarni pojem prežet z močno nacionalno simboliko. In za politike?
Srpska Radikalna Stranka nedvomno goji tradicijo iskrenega nacionalizma. Vendar je to stranka, ki kljub svoji moči, že od demokratičnih sprememb v Srbiji ne uspe formirati vlade. Zdi se, da jim vloga večne opozicije trenutno najbolj ustreza, saj jim tako ni treba sprejeti odgovornosti za izgubo Kosova. Pri tem sebe seveda izpostavljajo kot edinega pravega zaščitnika nacionalnih interesov, kar ima pri volilcih očitno še vedno precejšen uspeh.
Po drugi strani pa heterogeni demokratski blok Ahtisaarijev predlog pogojne neodvisnosti Kosova prav tako sprejema kot nesprejemljiv. Zdi se da je rigidno stališče do Kosova pri večini demokratskih politikov v veliki meri odgovor na politično voljo volilcev. Drugače povedano, pri veliko predstavnikih te struje prevladuje stališče, da bi priznanje neodvisnosti Kosova negativno vplivalo na njihovo popularnost.
Tisto, kar je konstantno v javnomnenjskih raziskavah v Srbiji, je deklarativno zavzemanje za obrambo Kosova. Vendar pa tisto kar je očitno ni vedno resnica. Nacionalno trkanje po prsih, podžgano z domačo rakijo in narodnjaško muziko je zabava za mase. To pa nujno ne pomeni, da ti isti ljudje drugi dan z bolj trezno glavo še vedno verjamejo v stvari, za katere so se zavzemali dan prej.
Že omenjene raziskave javnega mnenja kaže da je zelo majhno število ljudi zares pripravljeno žrtvovati se zaradi ohranitve ozemlja.
Hinavci ali dvojne osebnosti – ne eno ne drugo ni ravno vesela diagnoza za posameznika, kaj šele za celotno družbo. Tako da razen povečanja nacionalistične retorike v javni sferi ni potrebno pričakovati večje distorzije. Če parafriziramo Shakespeara: Much fuss about nothing.
Komentirala je Jovana Mihajlović Trbovc.
Komentarji
komentiraj >>