Na Metelkovi v Klubu Gromka si je te dni moč ogledati Ionescovo predstavo »Učna ura«. Režiser Dejan Spasić kot namen uprizoritve navaja obeleženje »polletnice« rušenja Male šole. Izhaja iz Ionesca, ki med drugim pravi: »Ne da se samo sestavljati. Tudi razstavljati moramo. Takšno je življenje. Takšna je filozofija. Takšni so znanost, napredek in civilizacija«.
Dramatik Ionesco je znan po svojih avantgardnih igrah in dramatiki absurda. Njegovo delo je na eni strani vzbujalo srd, večinoma na strani oblasti, na drugi strani pa občudovanje množic. Ta splošna ambivalenca je z leti začela ugašati in končno usahnila takrat, ko je postal član francoske Akademije. Zaradi tega so ga začeli častiti eni in drugi. Tako elita kot raja. Ali, kot je nekoč zapisal neki kritik: "njegovo ime se je otreslo vsiljivega primeža »naziva modernizma in avantgardizma« ter se prelevilo v plemenito branje." Visoko zveneča titula »klasik« ga je pahnila na police med ruske naturaliste. Infante terrible je naenkrat postal velik mož.
Zaslug za to mu sevede ne gre oporekati. Uvod je tu zgolj zato, ker ni nujno vedno veličastno biti velik mož. Pogosto je še veličastneje biti otrok. Tisti, ki se ne podreja. Tisti, ki ne uboga. Tisti, ki razmišlja s svojo glavo in zato ustvarja. Tisti, ki »nómos« spremeni v »lógos«.
Težnja po predstavitvi plemenitosti svobode mišljenja je rdeča nit predstave »Učna ura«. Spasić se je pri postavitvi oprl na samo namembnost prostora – v tem primeru Gromke, ki se neposredno drži Osnovne šole, naslednice pred pol leta porušene Male šole. Tako se prostor, namenjen neformalnemu izobraževanju, spremeni v fiktivno stanovanje starejšega profesorja. Realni prostor postane podlaga imaginarnemu in skupaj tvorita simbolni moment izrekanja.
V jeziku drame absurda se nam prikaže pojem formalne izobrazbe, kot tiste, ki je čredniška. Namenjena je vtepanju določenih pravil, ki so taka, ker »so pač taka«. Odstopanja so nezaželjena in ne naletijo na odobravanje. Ni si mogoče izmišljati drugačnih pozicij nekih situacij in vsebin le-teh, ker so nam kot take dane in kot take tudi nesporno veljajo. Profesor, ki ga igra odlični Tomo Tomšič, je pripadnik ultra vedočega subjekta, katerega naloga je vednosti naučiti tudi mlade učenke. Seveda se postavi vprašanje, zakaj bi nas sploh kdo vednosti naučil? To bi pomenilo, da nas uči tistega, za kar sam misli, da je vednost.
S takšnim načinom učenja se ne strinja profesorjeva učenka, ki jo igra Ana Lavrinc. Skozi učni proces izgublja voljo, saj ji ni dopuščeno razumeti stvari na svoj način. Njena nevednost in nepripravljenost učiti se, spravljata profesorja ob živce. Učenko sistematično muči s svojim psihičnim vsiljevanjem, kar jo izčrpa in vrže v resignirano apatijo. Na koncu jo profesor zabode.
Še enkrat se pokaže povezava imaginarnega z realnim. Tako kot profesor, ki reprezentira pravo stran družbe, ubije predstavnico upora, tako cvetober slovenskih eminentnežev neprestano poskuša z dokončnim ubojem Metelkove. Tiste marginale na drugi strani. Na drugi strani Crnkovičevega hiperelitnega bloka.
Paralele se nam pokažejo tudi v zaključnem profesorjevem dejanju. Ko namreč ubije učenko, se služkinja jezi, da je to že 40-tič ta dan. Odločita se, da jo bosta dala v krsto, tako kot 39 ostalih. Sosedje niso problem, saj so, pravita, vajeni vsega. Za legitimiteto dejstva 40-ih naloženih krst na vrtu, si profesor priveže okrog roke trak z nacističnim križem. In s tem je zadeva urejena, saj, kot pravi služkinja, tako postanejo sporne zadeve politične in zaradi tega pravzaprav postanejo nesporne. Tako je tudi dandanašnji v naših logih. Če si privežete trak pripadnosti oblasti, lahko nekaznovano v vse - nič hudega sluteče - pore družbe penetrirate svojo bebavost.
Toda v odgovor nebuloznosti sistema, nam Spasić v svoji uprizoritvi ponuja ravno to, kar ponuja sama Metelkova – vsakič znova se bo dvignila iz pepela. Tako kot na koncu igre na profesorjeva vrata že trka nova učenka, tako bo vedno znova vstajala iz posutih temeljev v še bolj trden branik svobodnega mišljenja tudi alternativna kultura, ki navsezadnje ustvarja glavnino vse kulture. Ali, kot je v »Nevednem učitelju« zapisal Jacques Ranciere: »Človek, ki uboga um, ne potrebuje niti zakonov niti politične oblasti«.
Spasičevo zamisel za obeležje polletnice rušitve Male šole lahko samo pohvalimo. Všečna je tudi igra vseh treh nastopajočih. Tako že omenjenih Tomšiča in Ane Lavrinc, kot tudi Simone Vrhunc, ki igra služkinjo. Škoda le, da Ana Lavrinc, svojo sicer odlično igro, na trenutke pretirano karikira, kar povzroča v gledalcu rahlo zmedenost, ko ne ve, ali je njeno trpljenje posledica mučenja ali zgolj rahle prismuknjenosti. Žal se tako Ionescov namen, da bi predstavil učenko kot suvereno in inteligentno osebo, ki sicer razmišlja drugače kot profesor, izgubi in gledalčeva naklonjenost je skorajda na strani profesorja. To pa je prav mogoče lahko tudi posledica Tomšičeve včasih nastopaške igre ali pa zgolj, žal neprecizna, režiserjeva domislica. Sicer pa je predstava kljub svoji teži absurda ravno primerno lahkotna in humorna.
Predstava je na Metelkovi na ogled vse do 15. marca.
Za dve učni uri Ionescovih inštrukcij je zgolj 3 evre plačala JasminaJ.