Sreda, 7. 2. 2007
Ariana Ferfila
Ta teden ste si lahko v Štihovi dvorani Cankarjevega doma ogledali predstavo RODEO. Pod avtorsko taktirko Maje Delak in Mauricia Ferlina je nastal odrski izdelek, ki je vključen tudi v letošnji kulturno-vzgojni program Cankarjevega doma. To pomeni, da so v dopoldanskih urah k ogledu predstave pozvani srednješolci in osnovnošolci zadnje triade z namenom, da bi se jim približalo odrsko umetnost kot prakso ter pobližje prikazalo sam proces dela. Seveda pa je bilo predstavo moč videti tudi v večernih urah. Učna ura odrske kreativnosti je vse prej kot zrcalo rigidnosti šolskega sistema. Z izrazito gibčno dinamiko in strukturiranostjo dogajanja, izrabo celotnega prostora in odrskega časa, pa tudi simbolno večplastnostjo sporočilnosti je ustregla tudi izkušenemu očesu. Predstava sicer res poskuša sugerirati branje odrskega dogajanja; posveča se centriranju pozornosti na vsak gib, znak, menjavo dinamike. Prizadeva si podati lekcijo strukturiranja predstave, in to komurkoli, ki sedi vrstah avditorija.
Predstava z idejnim izhodiščem avtorjev ter ustvarjalno nadgradnjo raznolike skupine izvajalcev spleta lasten odrski jezik. Črpajoč iz osebnih izkušenj, spominov, refleksij se prek oblike in v obliki intervjuja (forma katerega se tekom predstave pogosto pojavlja) sprva tvori situacija spoznavanja vsakega nastopajočega posameznika. Na odru se tako pojavijo Jurij Konjar, Maja Delak, Irena Tomažin, Matija Ferlin in Matjaž Pikalo. Matjaž Pikalo predstavlja povezovalni člen med odrom in avditorijem. Je plesni laik, ki sprašuje in vodi pogovor. Sprva vse deluje sila lahkotno: spontan dialog, kratke gibalne sekvence, dinamični prostorski prehodi, menjave, nato pa se dogajanje postopoma prevesi v odrski intervju na rdečih, vrtečih se stolčkih.
Nobene iluzije torej. Čas odrskega dogajanja je realen čas; je čas tukaj in zdaj. Pred mikrofonom vsak odloži svojo prtljago; svoj odrski izraz, spomine, želje, pomisleke. Zakaj, kdaj, čemu, s kakšnim namenom so nastopajoči prvič prišli v plesne dvorane in zakaj se vračajo – to predstavlja rdečo nit začetnega, vodenega intervjuja. Sledimo torej čebljajočim izpovedim, ki se na ključni točki zaustavijo – prestopi se k tematiki ljubezni.
V predstavi je gledalec nespregledljivo soočen s to fluidnostjo prehajanja med skrajno banalnimi vidiki plesa in tisto graciozno, ontološko dimenzijo gibanja kot umetniškega izraza. Med tem, da 'švicaš kot konj, ko plešeš' in priznanjem, da koreografija opraviči svoj obstoj s prehajanjem poezije v gibalni jezik.
Se pa RODEO inspirira še pri enem vrhovnem smotru – ljubezni. Ljubezen je kot čustvo vzeto pod drobnogled. Matjaž Pikalo jo znanstveno obrazloži. Učno in racionalno, pod raziskovalnim žarometom projektorja. V predstavi se pojavlja kot inspiracija, tisti srčni manko, želja ali izpoved izgubljena v prevodu. Načeta je kot tema, ob kateri zavlada tišina med pogovorom z ustvarjalci, prav tako kot na samem začetku predstave, ko nas ob zatemnitvi dvorane pričaka rdeč neonski ukaz: tišina.
Še ena izrazito osvežilna kvaliteta učne ure je ta, da ni enega samega prevladujočega čutnega patosa. Da se začetno sproščeno čebljanje pretvori v subtilno poezijo, gnev izpljuni v teku po avditoriju, avtoritativnost koreografa uravnoteži s humorjem negibčnega laika, obtožba z absurdno komično igro brez meja. Kot Irena Tomažin zapoje vsaj petnajst začetkov ljubezenskih napevov v mikrofon, tako tudi odrska postavitev RODEO navrže množico osebnih pripetljajev, brazgotin, asociativnih domislic. Učna ura je samo ura kreativne igre. Izvajalci si stalno prizadevajo zminimalizirati os theatrona; oblečeni v ponošene kose oblačil se premikajo po odru in avditoriju, sedijo na stolih, namenjenim gledalcem, nagovarjajo in izpovedujejo.
Za pomenljiv epilog učne ure tako lahko navedemo citat Tadeusza Kantorja, ki je nekoč takole razmišljal o javno razsvetljenem odrskem izrazu, o nečimrnosti v gledališču;
Igralci ničesar ne posnemajo,
Ne predstavljajo,
Ne izražajo,
Predstavljajo zgolj same sebe,
Človeški videzi,
Ekshibicionisti,
ki postavljajo na ogled
Vse svoje lastnosti,
Se polaščajo s svojo individualnostjo
In nenavadno pojavnostjo.
iz šolskih klopi za RŠ recitirala ariana.
Komentarji
komentiraj >>