Romi v Sloveniji in tudi drugje v Evropi nenehno visijo na tanki nitki med asimilacijo in marginalizacijo. Zaradi svoje manjšinske pozicije so se nenehno primorani soočati z večino, ki si prisvaja pravico definirati njihov položaj. Ta večina Rome ločuje na avtohtone in neavtohtone, na nomade in naseljene, na kriminalce in »pridne« Rome ali pa uporablja še kake druge arbitrarne kategorije. Na podlagi teh kategorij opravičuje sistematično kršenje človekovih pravic ter utrjuje prepričanje, da je za Rome v naši družbi dobro poskrbljeno in da so v bistvu priviligirana družbena skupina, ki živi na račun davkoplačevalcev. Prav zaradi tega je zanimivo opazovati »boom romskih tem«, ki se v zadnjem času pojavljajo tako v medijski kot v literarni produkciji.

Predstavniki večine se sicer na nek - tej večini svojstven - način zavedajo, da je Rome potrebno vključiti v družbo. S tem v kontekstu t. i. »romske problematike« posredno priznavajo socialno izključenost Romov. Vendar pa so za zagotavljanje socialne vključenosti Romov pod skupnim imenovalcem »romske problematike« temeljni pokazatelji »hudobni romski kriminalci« na eni ter ubogi in »socialno zanemarjeni romski otroci« na drugi strani. Prav ti drugi so po prepričanju večine potrebni usmiljenja, saj so v njenih privilegiranih očeh žrtve. Zaradi tega niso sposobni razmišljati o enakosti Romov z njimi samimi, saj nanje gledajo kot na objekt s položaja superiornega subjekta. Špela Urh s Fakultete za socialno delo ugotavlja, da je v mnogih segmentih družbe moč opaziti izključujoče vključevanje Romov.

Tako stanje se kaže tudi v slovenski medijski in literarni produkciji, ki kljub »boomu« romskih tem v zadnjem času ni spodobna reflektirati svoje hegemone pozicije. Izredno simptomatičen primer tega »booma« je tudi prevod Prešernovih Poezij v dolenjski romski dialekt. Prevoda, ki je izšel pri založbi Karantanija, se je lotil romski pesnik in pisatelj Rajko Šajnovič.

  Za Rajka Šajnoviča je izdaja te knjige nedvomno veliko priznanje, saj se kljub njegovi nadarjenosti in entuziazmu njegov glas redko sliši izven časopisov, kot sta Dolenjski list in Romano them ali Romski svet. Težko je namreč biti »človek z obrobja«, če bi se izrazili s Šajnovičevimi besedami. Vendar pa se nam ob tem lahko poraja tudi vprašanje, ali ni prav tak prevod pahnil romskega literata in z njim »glas Romov« še bolj na obrobje in kvečjemu potrdil že obstoječo hegemonijo večine. Ali bi lahko Rajko Šajnovič pri založbi Karantanija izdal svojo pesniško zbirko v svojem maternem jeziku?

Zelo problematično je bilo tudi vabilo na predstavitev romskega prevoda Prešernovih Poezij. Vabilo je namreč vsebovalo kolonialistično dikcijo, češ da gre pri tem prevodu »nedvomno za širjenje slovenske kulture«. Če beremo med vrsticami, so Romi s tem predstavljeni kot necivilizirano ljudstvo, ki mu bodo »dobri« kolonizatorji Slovenci s Prešernom posredovali svojo kulturo in jih s tem civilizirali. Kot da smo popolnoma pozabili na zgodovinsko lekcijo kulturnega imperializma, ki so ga izvajali in ga še zdaj izvajajo marsikateri narodi. Morda pa se tudi Slovenci sedaj želijo dokazati kot tak narod, ki želi »širiti svojo kulturo« na svoje druge, med katere v prvi vrsti spadajo prav Romi?

Na prevodu Poezij je napačno navedeno, da gre za prevod v romski jezik. To seveda ne drži, saj gre za prevod v enega izmed romskih dialektov, ki je govorjen na območju Dolenjske. To samo po sebi ni velika težava, če ne bi kazala na nek širši okvir. Standardizacija romskega jezika v Sloveniji namreč še vedno ni končana predvsem zaradi mnogih izgovorov, da so romski dialekti med seboj tako raznoliki, da jih je nemogoče standardizirati v enoten jezik. Je tukaj na delu hoteno zavlačevanje pri standardizaciji romskega jezika in posledično zavedna ali nezavedna želja proti poenotenju Romov? Tudi prekmurski in primorski dialekt se med seboj izjemno razlikujeta, pa to ni bila prepreka za standardizacijo slovenskega jezika.

Da je romski jezik dejansko na obrobju, kaže tudi primer novonastalega časopisa Arzenal. Časopis je sicer res dobrodošel novum v našem medijskem prostoru, ki vse bolj podlega enoumju. Vendar pa kljub kvalitetnim člankom naredi nekaj osnovnih napak. Čeprav je Rajko Šajnovič v njem lahko objavil svoje pesmi, le-te niso objavljene v njegovem maternem jeziku, ampak zgolj v slovenskih prevodih. V tem primeru bi se »avtonomno mišljenje«, ki je geslo revije Arzenal, veliko bolje izkristaliziralo, če bi bile Šajnovičeve pesmi objavljene v romščini in morebiti še v slovenskem prevodu. Vsa besedila v Arzenalu pa so še vedno zgolj v slovenskem jeziku.  

Iz povedanega sledi zaključek, da je le redko kateri medij v Sloveniji sposoben opraviti refleksijo o predstavljanju tistih »nepriznanih« manjšin. In to kljub temu, da ima večina njih polna usta multikulturalizma v stilu Bennetonovih reklamnih oglasov. Da pa vendarle tudi v tem kritičnem stanju obstaja nekaj svetlih izjem, priča primer revije Balkanis, ki je ponovno začela izhajati. Prav ta revija je dober primer, kako lahko paradigma multikulturalizma vsebuje tudi zelo prefinjeno družbeno kritiko. Za razliko od marsikaterega drugega časopisa ima ta prispevke v različnih jezikih. Zdi se, da bi prav Balkanis utegnil biti tista revija, ki bo morda v to množico jezikov vključila tudi romskega, seveda ko bo le-ta standardiziran.

Da se bo kdaj v bližnji prihodnosti lahko slišal avtentičen romski glas s pozdravom »Del tuha«, upa Julija S.