Četrtek, 1. 3. 2007
polona
Polona Poberžnik recenzira knjigo našega dolgoletnega sodelavca Igorja Bašina: Novi Rock- rockovski festival v Križankah 1981- 2000 ... (v celoti!)
* Peščici knjižnih izdaj o fenomenih domače popularne glasbe se je nedavno pri Subkulturnem azilu pridružila še ena: Novi rock: Rockovski festival v Križankah 1981-2000. Glasbeni novinar Igor Bašin je vzel pod drobnogled festival, ki je bil s programsko politiko predstavljanja mladih, neuveljavljenih domačih zasedb na začetku osemdesetih prelomnega pomena za razvoj domače glasbene scene, svojo vlogo pa je bolj ali manj uspešno opravljal vse do leta 2000. V tem času je gostil domala vsa imena domače alternative, ki so bila s strani osrednjih gonil festivala, Igorja Vidmarja in Radia Študent, prepoznana kot relevantna, ter v Ljubljano pripeljal kopico gostov iz nekdanje širše domovine in tujine.
Danes se Novega rocka, zlasti njegovega zgodnjega obdobja, drži skoraj mitična fama, ki so jo v veliki meri ustvarili sami akterji nekdanje ljubljanske alter scene. Mlajše generacije, ki smo bile v času prvega Novega rocka še v vrtcu in smo festival doživele v njegovi fazi zatona, pa si težko predstavljamo, kako močno mobilizacijsko vlogo je imel: da so bendi nastajali s ciljem nastopa v Križankah in da je ta nastop za mnoge dejansko pomenil vrhunec, mnogokrat pa tudi konec kariere. V okoliščinah, ko večer z domačimi alter bendi kvečjemu napolni klubski prostor in ko je ljubiteljem žive muzike na voljo razmeroma pestra ponudba koncertov tujih izvajalcev, pa si tudi težko predstavljamo, da se je pred četrt stoletja na tedaj dvodnevnem dogodku v Križankah trlo na tisoče obiskovalcev.
Bašinova knjiga, revidirana verzija njegove diplomske naloge, je v tem pogledu dobrodošlo branje, ki nam pomaga razumeti, v čem je bila teža Novega rocka: z umestitvijo v širši kontekst domače popularne godbe namreč razloži, v kakšnih okoliščinah je festival nastal, kako je bil sprejet med bendi, publiko in v medijih, kako se je enkrat bolj drugič manj uspešno odzival na zunanje dejavnike.
V kronološkem popisovanju zgodovine Novega rocka Bašin jasno izpostavi ključne značilnosti posameznih obdobij, hkrati pa ne zamolči slabosti, zablod in idejnih nasprotij med organizatorji ter drugih težav, ki so festival spremljale vseh dvajset let obstoja, v končni fazi pa privedle do njegovega pokopa.
Dobro dokumentirani knjigi, ki poleg zajetnega spiska referenc ponuja reprodukcije plakatov in fotografij s festivala, bi nemara veljala kritična opazka le glede njene osnovne epistemološke naravnanosti. Avtor namreč svoje delo utemelji na primarnih in sekundarnih virih, predvsem na medijskem odzivu na Novi rock skozi čas, le v manjši meri pa izkoristi informacije, ki jih ponujajo osebni intervjuji z neposredno vpletenimi protagonisti. Čeprav ima spomin luknje, kot ugotavlja Bašin v utemeljevanju svoje odločitve, namreč isti argument velja tudi za pisno dokumentacijo: v arhivih ni dokončne resnice, del dokumentacije se je izgubil, članki vsebujejo napake, določene interpretacije niso arhivirane ali so mogoče šele za nazaj, z distance. Ob prizadevanju po faktografski točnosti avtor zanemari dejstvo, da je lahko ustna zgodovina tudi v projektih, kakršen je njegov, koristna alternativna metoda zbiranja informacij. To pa je v škodo samemu tekstu, ki mu umanjka kakšen dodaten ocvirek, s katerim bi pridobil na sočnosti, ponudil nove interpretacije in odprl vprašanja, ki analizi pisne dokumentacije uidejo in so morda z današnjega vidika bolj relevantna kot vprašanje, zakaj je festival, ki je podpiral svežo glasbeno produkcijo, propadel.
V knjigi pogrešamo tudi več podatkov o nastopajočih, ki jih Bašin sicer nekoliko na hitro obdela v drugem delu knjige, ko se skozi festival sprehodi po njegovih posameznih izdajah. Če je njegov cilj zapisati »zgodbo o Novem rocku« s stališča obiskovalca in pozneje sotvorca festivala, ta zgodba namreč niso le konflikti med organizatorji, njihove vsakokratne konceptualne odločitve, politika selekcije bendov in druga zakulisna dogajanja, pač pa tudi recepcija izvajalcev, uspelost ali spodletelost njihovih nastopov na tem dogodku.
Seveda pa je treba upoštevati, da je obdelava problema, kot si ga je zastavil avtor, mastodontsko delo. Zbiranje spiskov nastopajočih in vseh drugih informacij o festivalu je namreč zaradi odsotnosti ali pomanjkljivosti arhivov težava, na katero naleti vsakdo, ki se loti obravnave domače popularne godbe. Knjiga je zato koristen dokument, h kateremu se bomo gotovo še vračali. Hkrati pa smo radovedni, kako se bo zgodba nadaljevala na spletni strani Subkulturnega azila, kjer bodo lahko s pripombami sodelovali tudi tisti, ki pri samem nastanku knjige niso dobili besede. Morda bomo izvedeli še kakšno zamolčano, pozabljeno, a zato ne nepomembno podrobnost.
pripravila Polona Poberžnik
Komentarji
komentiraj >>