Jaka Železnikar se s svojimi aktualnimi pesniškimi deli ne uvršča v klasično definicijsko območje literature. Kot spletni umetnik tradicionalno sestavljanje besednega kolaža razširi na področje programiranja in svojo poezijo usidra na mejo med literaturo in vizualno umetnostjo. Čeprav Železnikarjeva digitalna literatura živi v hiperrealnem prostoru in virtualni brezčasnosti, je nekaj zamrznjenih momentov v obliki računalniških printov na ogled tudi v Bežigrajski galeriji.

Globalne internetne revolucije ne moremo omejiti zgolj na informacijsko-komunikacijske razsežnosti. Porast spleta je radikalno posegla tudi v polje človekove kreativnosti in umetnosti pripela nove dimenzije produkcije, reprodukcije in same percepcije. Internet v umetnosti opravlja več funkcij. Poleg vloge medija, ki omogoča enostavno in hitro interakcijo z umetnino, lahko ključno posega tudi v sam proces umetniške produkcije. Govorimo o tako imenovani spletni umetnosti, sodobni umetnostni struji, ki za svoj izraz uporablja sredstva spleta.

Specifike spleta Jaka Železnikar izkorišča na področju literature. Človeško izkustvo zamenja z računalniški algoritmi, zaključenimi nizi urejenih postopkov. Skrbno izbrane besede postanejo kodirani elektronski impulzi, bralca nadomesti uporabnik, umetniška edinstvenost pa se umakne poljubnim preoblikovanjem nikoli statičnega unikata.

Prav dimenzija variabilnosti predstavlja eno najbolj privlačnih in hkrati reprezentativnih značilnosti digitalne literature. Ob odsotnosti materialne eksistence spletna literatura ni ukleščena v konkreten zgodovinski čas in geografski prostor ali omejena na zgolj en original. Programski sistemi omogočajo vedno nove in legitimne variacije istega umetniškega dela ter radikalno spreminjajo pogled na odnos umetnik - umetnina – bralec oziroma uporabnik.

Uporabnik v podobi naključnega recipienta zavzame aktivno pozicijo v ustvarjalnem procesu ter končni umetniški produkt prilagodi svojim željam in potrebam. Rezultat z vsakim uporabnikom in vsakim klikom ustvari novo umetnino, ki hierarhično ni manj vredna od njene predhodnice. Spletna umetnost z brisanjem ločnice med originalom in njegovimi reprodukcijami razbija klasičnoumetniško doktrino o edinstvenosti originala in podrejenosti njegovih posnetkov.

Kot je nespletna umetnost na spletu zgolj reprodukcija, je tudi obratno spletno delo izven spleta prav tako samo reprodukcija, je prepričan avtor razstave. Resničnost reprodukcijskega paradoksa dokažejo bledi razstavni printi, ki viseč na galerijski steni izgubijo dinamiko izvornega kibernetskega prostora. Slike spletnih strani z vizualnimi učinki Železnikarjevega umetniškega ustvarjanja ne ustvarjajo medmrežnemu izkustvu primerljivega vtisa. Uporabnika do pravega dojemanja umetnine pripelje šele lastno »klikanje«.

Papir preprosto ne more ujeti dinamičnega literarnega procesa, ki ga na primer ustvarja program Spreminjevalec / Changer, Železnikarjev spletni izzum, ki z vpeljavo številnih domiselnih motenj v spletni brskalnik predstavlja neponovljivo literarno-vizualno izkušnjo. Ali pa Črke, še eden od projektov, ki spletno iskanje razgiba s prekozaslonskim poplesavanjem črk. Zgolj redkim projektom uspe rezultat enako dobro prikazati tako v spletnem kot tudi v galerijskem prostoru.

Kljub neprepričljivemu razstavnemu prerezu desetletne spletne kreativnosti Jaka Železnikarja je galerijska »institucionalizacija« spletnih umetnin predvsem pozitivna. Z razstavo Literarni algoritmi v Bežigrajski galeriji je digitalna literatura morda za korak bližje enakovrednemu priznavanju v širšem umetniškem prostoru. Odsotnost benjaminovske duše, kot tradicionalnega umetniškega kriterija, je namreč spletni umetnosti pripelo stigmo nekakovosti, ki jo na umetniškem trgu redno potiska na marginalno pozicijo.

Med vizualno-literarnimi umetninami se lahko v Bežigrajski galeriji sprehodite vse do konca marca. Za pravo poetično izkušnjo pa galerijski sobi raje zamenjajte z virtualnim prostorom na avtorjevi domači strani www.jaka.org .

Digitalno poezijo je soustvarjala Pina Sadar.