V Navadnih ljubimcih ( Les amants réguliers ), posnetih leta 2005, Philippe Garrel s črno-belo tehniko, minimalizmom, dolgimi posnetki ter nizanjem razvlečenega trajanja in eliptičnih pospešitev podoživlja svoj maj leta 1968 - kontrakulturno izkušnjo in udeležbo na pariških študentskih demonstracijah. Scene, posnete zelo pozorno in umirjeno, se vzdržijo manipulacije z občinstvom.

Philippe Garrel je bil rojen leta 1948 v Parizu. Svoj prvi igrani celovečerec Marie pour mémoire je posnel že pri devetnajstih. Z njim je zaslovel kot arhetip romantičnega pesnika. V začetku filmskega ustvarjanja se je ukvarjal s temami, povezanimi s hermetično vizijo umetniške odtujenosti, v 70-ih, času odvisnosti od drog, zaradi katere je pristal pri terapiji z elektrošoki, pa je portretiral ljudi, ki so ga obdajali.

Naslednja dekada Garrelovega ustvarjanja so bila 80. – takrat se je začel posluževati bolj narativne forme, temu je posledično sledila serija avtobiografskih filmov. Film Navadna ljubimca pa je - v Garrelovem obsežnem opusu – prvi neposredni in osebni pogled cineasta na dogodke v Franciji leta 1968. Brez povzdigovanja cinefilije kot vsemogoče odrešitve, v portrtenem slogu slika svoje like v revolucionarnem prelomnem letu.

Pesnika François-ja odigra njegov sin Louis Garrel, ki je podobno vlogo odigral že v bolj populističnem filmu, v katerem se na platnu vrti isti čas – v Bertoluccijevih Sanjačih (The Dreamers) iz leta 2003. Sicer pa razen omembe Bertoluccija v Navadnih ljubimcih in konca 60-ih ter seveda Garrela mlajšega, večjih referenc in podobnosti med filmoma ni.

Hišna številka 68. Leto 1968. François, nekdanji pacifist, se prelevi v aktivista. Dramatične dogodke iz prelomnega leta 1968, Garrel »naslika« na platno dokaj nedramatično. Zelo počasi, skorajda hipnotično, z distanco skozi kontrastno fotografijo ustvarja atmosfero uličnih bitk in upora. »Snemal sem alegorije. Osebe pred barikadami, ki pozirajo kot kipi. Želel sem poskusiti dokazati, da je bil Pariz razdeljen na dvoje,« je povedal Garrel.

Hišna številka 69 oziroma leto 1969. V drugem, mnogo daljšem in tudi malce bolj razvlečenem delu od prvega, se Garrel začne ukvarjati s posamezniki. V ospredje postavlja mlad par, pesnika in kiparko, navadna ljubimca; nekje v ozadju začne odzvanjati revolucija. Po pouličnih spopadih s policijo in umiritvi položaja se študentski ideali kaj hitro razblinijo. Nastopijo predajanje opiju in poetiziranje. Navadna ljubimca se družno z drugimi liki izgubljata v kvazi intelektualno filozofski misli. »Zapreti oči v glasnem hrupu niča, « se na primer glasi začetek François-jeve pesmi.

Daljša poglavja v filmu se zaključujejo z irisom, ki mu sledi naslov naslednjega poglavja ali daljše epizode. Garrel počasi niza trenutke, vsakdanje trenutke intime. Z dolgimi posnetki bližnjega plana umirjeno prepleta pogovore in tišino med prijatelji in ljubimci. Film je dobil nagrado za najboljšo režijo na beneškem filmskem festivalu 2005 in nagrado fipresci za najboljši film preteklega leta po mnenju kritikov evropske filmske akedemije.

Če se spet vrnem k Sanjačem. Garrel se za razliko od Bertolucija k revolucijam vrača na bolj intelektualističen način, prav tako gledalca pripravlja k ugibanju, povezovanju in osmišljanju. Film je na novovalovski način prepleten s filmsko lucidnostjo in na trenutke vizualno osupljivimi podobami. Ne odvija se po gledalčevih pričakovanjih, ves čas preseneča. Ne trudi se biti všečen – 69. leto je precej razvlečeno, na trenutke dolgočasno, cineast se strogo izogiblje sentimentalnosti in osladnemu nostalgičnemu kiču, sicer pa zelo pogosto postreže s humornimi ocvirki.

Zaradi vsega povedanega se zdi, da Garrel duh časa, oriše dokaj iskreno. Vendar pa film ne zariše in niti ne nakaže nobene linije s sedanjostjo – 68. je vendarle prelomnica! – in zato deluje kakor časovna kapsula.

Filmski lucidnosti se je predajala Maja Krajnc.