Cankarjev dom je ta vikend gostil slovitega Jana Lauwersa in skupino Needcompany , ki jo je ustanovil daljnega leta 1986 v Bruslju. Tekom dvajsetletja ustvarjalnega gledališkega zanosa je Lauwers izoblikoval specifično individualno in v mnogočem pionirsko gledališko govorico, ki jo mnogi postavljajo za reprezentativno v mozaiku postdramske paradigme. Dejansko gre za uprizoritveni sistem, ki se v vseh svojih karakteristikah odmika od dramskega ustroja in ki vsak gledališki element podvrže novi ekperimentalni strategiji.

Besedilo, raztreščeno in fragmentirano, se ogiba linearni taktirki. Spomini, halucinacije, izpovedi in dialogi potekajo sicer v nekakšnem vrstnem redu, ki tvori zaključeno celoto, a se o smiselnosti in dorečenosti pomena lahko le ugiba. Gledalec tako napenja oči in ušesa, lovi namige in domišljijske asociacije, sestavlja razparcelirane fragmente, vendar ''bes razumevanja'' ostaja nedoseljiv.

Jan Lauwers se nedvomno izkaže za mojstra žongliranja z gledališkimi sredstvi. Celotna uprizoritev se igra s prehajanjem realnega v fiktivno, govora v petje, statičnosti v poplesavanje. Zaznavanje dogajanja je bombardirano s skorajda neokusno gostoto gledaliških znakov, ki ne nosijo skupnega prevladujočega patosa, ampak migetajo v absurdni vzhičenosti, ki glede na tragičnost pripovedi deluje skrajno groteskno. Sledimo namreč zgodbi zakoncev, ki izgubita otroka v nesmiselni nesreči na plaži. Tragedija in žalost je tako izzvana in degradirana z obrobnimi zgodbami iz njunih življenj, kot tudi s hiperaktivnim, bleščečim pobalinom, ki tapka po klavirju in se vmešava, češ da ni mrtev.

Da le ne bi bilo premalo poskakujočih se ljudi na odru, je tu še očetova psihiatrinja, Freudovska kurba, kot se jo poimenuje, in Salman, prvi klonirani človek, ki oznanja veličasten znanstveni podvig očeta ali profesorja genetike. Problematično je, da je načetih cela množina zapletov. Ena dramska oseba se npr. pojavi zdaj v vlogi kloniranega medveda, zdaj v vlogi posiljevalca otrok. Čeprav kloniranje resda posredno zbudi asociacijo s posiljevanjem človeške vrste, pa cinični realizem, ki se ga da tekom uprizoritve zaslediti, ni dokončno izpljunjen na pladenj. Nenehno se cika na konkretna socialna, politična vprašanja, na prostitucijo, teroriste, migracije, na vse kar človeku srce poželi, a ostaja vse tako zlepljeno in nepregledno, da se ne izkleše nikakršen katarzičen razplet.

Ko se soproga v poslednjem monologu razneži v medenosti romantične sentimentalnosti in obtoži, vse kar se danes obtožiti da, se ni mogoče izogniti skrajno patetični konotiranosti izpovedanega. Vsega je namreč bilo preveč. Preveč slišanega, preveč videnega. Vse teme so nalahno načete, pobrskane, pomešane, emotivno zreducirane na isti imenovalec in navržene v zobe avditorija. Tudi nenehna prisotnost Salmana, prvega kloniranega človeškega mogotca, ki resda nosi formo človeškega bitja, se vsebinsko kaže kot votla karakterna karikatura. Seks, droge in špilanje kitare mu predstavljajo tiste poslednje eksistencialne injekcije, ki ga ohranjajo pri bebavem zrenju v svet.

Množica interpretacij, dramskih likov, zapletov in neizpeljanih pomenskih razpletov gledalca lahko nekako vodijo do poslednjega pomisleka: Če ima človek polno rit vsega in si življenjski eliksir išče v sistematiziranju navad, rutinskem opravljanju obveznosti pod pretvezo iskanja življenjskega ritma – lahko od dolgčasa crkne. Če pa si pri tem prizadeva narediti še svoj klon, je korak bližje, da od popolne enoličnosti crkne vsa človeška vrsta.

Za RŠ unikat pisala ariana.