Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Torek, 13. 3. ´07 ob 17.00; MAJKE iz Zagreba !!! (3088 bralcev)
Torek, 13. 3. 2007
david



Majke

Vrnitev legendarnega vinkovškega benda MAJKE recenzira David Verbuč (v celoti!) ...
Veliki povratni koncert Majk, v petek, 9. marca 2007 v zagrebški Tvornici.

* Jugoslovansko področje premore kar nekaj zasedb, ki so za časa svojega delovanja dosegle mitični status, vendar le še redke od njih delujejo in dejansko še premorejo svojo prvotno energijo in karizmo. Ena poslednjih resnično velikih (seveda ne po svoji komercialnosti) so kakopak triindvajset let stara vinkovška rock'n'roll zasedba Majke, ki so se po sedmih letih nedelovanja ponovno inkarnirali v svoje naravno okolje, se vrnili iz mita v resničnost, iz stanja hibernacije v stanje akcije.

Novica se je razširila šele pred kakšnim mesecem in prišla je kot strela z jasnega, povsem nepričakovano. Med rock publiko je zacvrčalo: »Majke se bodo ponovno zbrale«, »obeta se koncert v Zagrebu«, »spor med Zokijem in Baretom se je zgladil«, v zraku pa je viselo vprašanje: »Kako bo z Baretom«, »ali sploh še zmore stati na nogah«?
Odgovor smo, kot rečeno, dobili v petek, v do zadnjega kvadratnega centimetra napolnjeni zagrebški Tvornici, kjer se je gnetlo okoli dva tisoč ljudi.

Koncert je uvedla manj znana zasedba Lot Love, ki je predstavila svojo solidno in za sredinski rock precej neposredno in kreativno glasbo, ki pa jo je publika večinoma spremljala nepozorno, z mislimi pri naslednjem bendu in jim tako privoščila svoj aplavz šele po njihovi pobudi zanj. Lot Love si niso delali utvar, da je tistih dva tisoč ljudi v dvorani tam zaradi njih in so se ob tem vedli zelo skromno in simpatično ter tudi hitro zaključili svoj del koncerta.

Okoli 22. ure so na oder zagrebške Tvornice prišli postava Majk iz devetdesetih, Zoki Čalić in Krunoslav Domačinović na kitarah, Kilmster, ki je poleg Bareta edini originalni član Majk na basu, povsem novi član, Alen Tibljaš iz Laufer na bobnih, uradni postavi Majk pa se je pridružil še klavaturist.

Zadnji je na oder prišel Bare, ki je s tem po eni strani seveda povzročil burno navdušenje, po drugi pa obenem marsikatero skrb, tako med občinstvom kot tudi na odru. Glede na njegovo psihofizično stanje marsikdo namreč ni bil prepričan, če bo zdržal do tretjega komada in tudi sam si pri tem ni delal iluzij. Publiko je soočil z besedami: »Če zdržim do konca, sem car, če pa mi to ne uspe, sem dvorni norček«.

Kljub Baretovemu opotekanju in momljanju se je koncert začel brez obotavljanja, na polno, vsekakor pa ni bilo potrebno veliko, da se je publika nemudoma odzvala skrajno navdušeno. Po uvodnih komadih je tehniška ekipa izčistila na začetku rahlo nejasen zvok, Bareta pa je samo razpoloženje benda in publike, vidna radost njegovega ponovnega nastopa z Majkami in nenazadnje že golo dejstvo, da počne to, kar resnično obvlada, napolnilo z neustavljivo energijo.

Že pri četrtem komadu Krvavim od dosade je bilo vse v zraku, bend in sam zvok sta bila odlična, Bare v popolnem zaletu, publika evforična. Kmalu za tem se je Bare verjetno udaril s steklenico po glavi in kri mu je pričela zalivati desno stran obraza. Ljudje v ozadju tega niso niti opazili, nekateri bolj spredaj pa so postali rahlo zaskrbljeni in prav tako bend. Najbolj se je zavzel Zoki, ki je skušal Bareta spraviti z odra, oziroma ga vsaj prepričati, naj se obriše. Bare se ni dal, nadaljeval je, kot da se ni zgodilo nič. Po enem odigranem komadu in ponovnem posredovanju Zokija je Bare prepričal vse, da ni kaj skrbeti in se pošalil čez pretirano zaskrbljenost: »Puno baba, kilavo dete!«.

Koncert se je le še stopnjeval, bend je bil vse bolj sproščen in je nudil Baretu izjemno artikulirano in našpičeno zvočno podporo, ki se je organsko spajala z njegovim glasom. Vse je potekalo kot namazano. Nahajali smo se v rock'n'roll nebesih: Majke so igrali najboljše komade iz svojega repertoarja, Bare pa je pokazal pravo veščino rock frontmana in obvladovanja publike. Kljub malenkost počasnejšim gibom je deloval izjemno energično in neizmerno užival. Najbolj pa je mogoče prepričal ravno s svojo pristnostjo in neposrednostjo. Iz njegove zgodbe nam je lahko jasno, da živeti rock'n'roll življenje ni lahko, je pa to nujen predpogoj za pravi rock'n'roll nastop. Bare živi rock'n'roll in najbolje ga živi na odru.

Višek se je zgodil nekje po kakšni uri in pol koncerta, pri komadih Ja sam bodučnost in Budi ponosan. Publika je norela in sodelovala s prepevanjem, plesanjem, ploskanjem in skandiranjem.

Po tem je bilo nemogoče dati in si deliti še več. Publika se je postopoma utrudila in umirila, bend pa je vzdrževal energijo do konca skorajda dve in pol uri dolgega koncerta. Z bisom vred so zaigrali kar trideset komadov in Bare se je zadovoljno utrujen poslovil z besedami: »Žao mi je. To je sve, 30 pjesama, nema više. Žao mi je“.

Publika ni več ugovarjala. Dobili smo več kot smo pričakovali ali sploh bili sposobni sprejeti. Bare je dal vse iz sebe in edino on je vedel, da to še vedno zmore. Mirno lahko trdimo, da se je v petek v Tvornici zgodil zgodovinski koncert mitičnih razsežnosti, kakršnega redko doživimo. Še posebej, ker so bila zraven prisotna velika čustva: Bare je bojeval oseben boj in zmagal, bend je prestal preizkušnjo iz zaupanja in publika se je skupaj s svojimi mladostniškimi rock'n'roll heroji pomladila in povrnila v čas nore rock'n'roll mladosti.

To je bil na kratko povratni koncert Majk, v petek, v zagrebški Tvornici. Vsega se ne da povedati z besedami, sicer pa jih bo mogoče preveriti v živo kmalu tudi v Ljubljani. Majke bomo namreč lahko videli in slišali 28. aprila, na letošnjem Ortofestu.

pripravil David Verbuč.


Komentarji
komentiraj >>