Založbi Sanje pri izbiri knjig za izdajo uspevajo maloverjetne kombinacije. Veliko knjig, ki so izšle pod okriljem te založbe, pa naj bodo to dela Orhama Pamuka, Tiziana Terzianija ali navsezadnje tudi Vladimirja Bartola, je izredno berljivih. Hkrati pa ta »berljivost« ni sinonim plehkosti vsebine, temveč so te knjige izjemno kvalitetno čtivo. Takšna je tudi knjiga »Pokoplji me pokončno«, ki jo je napisala Isabel Fonseca. Podnaslov te knjige nakazuje tudi v Sloveniji aktualno temo: »Romi in njihovo potovanje«.

»Pokoplji me pokončno« je delo ameriške novinarke judovskega rodu Isabel Fonseca. Podnaslov »Romi in njihovo potovanje« in slika ostarele Rominje na naslovnici za marsikoga namigujeta, da bo to še ena v nizu kvaziantropoloških knjig, ki bo prikazovala Rome v stereotipnem diskurzu »eksoticiziranega divjaka«. Vendar se kmalu izkaže, da Isabel Fonseca v svojem delu raziskuje takšne stereotipe in poskuša priti do dna vprašanju, kako so se sploh lahko vzpostavila takšne prepričanja o Romih pri večinskem prebivalstvu. Ob svojem raziskovanju se Isabel Fonseca zave, da je odgovor na tak pereči problem zelo kompleksen. Zato pri iskanju le-tega poskuša upoštevati tako antropološke kakor tudi sociološke ter zgodovinske perspektive.

Isabel Fonseca se svojih analiz ni lotila »kabinetno«, temveč se je podala na teren po tistih predelih Evrope, kjer živi največ Romov. Prebivala je med Romi v Albaniji, prečesala je Romunsko podeželje in požgana romska naselja ter se podala tudi med romske otroke, ki prebivajo na železniških postajah na Poljskem in v azilnih domovih v Nemčiji. Njeno delo se odlikuje po tem,da je tem ljudem dala glas, da so povedali svoje zgodbe. Zanjo niso bili Romi, kot za marsikaterega novinarja, zgolj hvaležni objekt opazovanja, ki ga lahko stlačiš v naprej pripravljene »črne kronike«.

Problematika, s katero se ukvarja Isabel Fonseca, nikakor ni »romska« problematika. To je problematika večinskega prebivalstva, ki živeč v »kulturi strahu« z binarnimi opozicijami oblikuje zlobnega drugega. Pod ta označevalec v največ primerih padejo prav Romi. Tudi če se kdo izmed te večine zave svoje nestrpnosti do Romov hkrati zanjo poda na tisoče kvaziargumentov. Ti ne zdržijo niti najmanjšega testa realnosti, temveč so zgolj konstrukt. A prav s temi kvaziargumenti oblasti upravičujejo pogrome nad Romi po celi Evropi.

Zgodovinski spomin preseljevanje Romov predela v nujo iz Romom lastnega divjaštva in nemira. Ta naj bi bila zapisana v njihovih genih že od takrat, ko so zapustili svojo pradomovino Indijo. Iz tega zgodovinskega spomina pa se zbriše zgodovinska realnost, v kateri so t.i. »staroselci« cel čas Rome preganjali, saj tisto, kar so sami pojmovali kot tuje, niso želeli v svoji bližini. Takšno zgodbo poznamo seveda tudi iz naše neposredne bližine.

Isabel Fonseca ugotovi, da je zgodovina romskega naroda – naroda, ki ga OZN ni priznala- zelo zamegljena. V šolskih učbenikih se poleg zgodovinskega preseljavanja narodov ne obravnava preseljevanja Romov. Ne obravnava se niti njihove usode, da so vsepovsod kamor so prišli bili manjšina, pri kateri je večina vedno bila na preži. Ne zasledimo niti tega, kako so bili Romi v Romuniji zasužnjeni in prodajani kot blago še pred enim stoletjem. V teh učbenikih ni podatkov, koliko romskih žensk so sterilizirali na Švedskem in Češkem v prejšnjih desetletjih. Romi v Evropi ostajajo, če bi se izrazili z besedami antropologa Erica Wolfa, »ljudstvo brez zgodovine«.

Vaclav Havel je ob neki priložnosti dejal, da so Romi »lakmusov papir civilne družbe«. Ta izrek po izsledkih Isabel Fonseca drži za celotno ozemlje, kjer prebivajo Romi. Požgane in porušene hiše, eksodus, beg, revščina – vse to so vzorci, ki se pri Romih ponavljajo tudi v družbah, ki zase trdijo, da so vrhunec civilizacije in humanizma. Spet je potrebno poudariti, da se to dogaja tudi v Sloveniji, ki se želi navzven pokazati kot zgodba o uspehu majhne tranzicijske države.

V Sloveniji se je v zadnjem času, kljub ideologiji uravnoteženosti poročanja, v medijih še vedno pojavljala stereotipna podoba o neki skonstruirani romski kolektiviteti. Pa naj so jo reprezentirali romski svetniki ali pa »družina Strojan«. V diskurzu o »mami Jelki« in njenih številnih kriminalnih sinovih, se je skoraj vedno poskušalo zaobiti debato o človekovih pravicah in utišati glasove tistih, ki so nanje opozarjali. Prav zaradi tega je knjiga Isabel Fonseca izredno pomembna tudi v kontekstu našega prostora. Niti ta prostor ni nikakršna idila, ki ne bi vsebovala nabitega ozračja ksenofobije in rasizma, o katerem iz drugih držav poroča Isabel Fonseca.

Romi so narod, ki je zaradi svoje razdrobljenosti, vedno bil in je še danes odvisen od milosti večinskega naroda, ob katerem so živeli in živijo. Ta večinski narod pa si je prisvajal pravice odločanja o usodi Romov. Pred njim so morali klečati. Zato je nek Rom, ki ga je Isabel Fonseca srečala, zanjo zakričal: »Pokoplji me pokončno! Celo življenje sem klečal!«

Da Romom ne bi bilo treba več pred nikomer klečati, si želi Julija S.