Orhan Pamuk, vnuk etnično, jezikovno in versko pisanega turškega imperija, je lansko leto na srečo prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Na srečo zato, ker mu je častno priznanje švedske kraljeve akademije znanosti in grozeče žuganje EU Turčiji, rešilo glavo. V domovini si je namreč z opominjanjem kolektivnega spomina na genocid nad Armenci, problematiko kurdskega vprašanja in Cipra, zakuhal etiketo kritične, javne, turške osebnosti, ki žali turški narod. Vendar še daleč ni edini turški literarni mojster, ki bi mu skrajni nacionalisti v domovini dihali za ovratnik.

Elif Shafak, turška pisateljica, ki je s pisanjem o problematiki Armencev dvignila veliko prahu, izrecno poudarja, da so pisatelji v Turčiji nedvomno javne osebnosti, da je literarna sfera tako spolitizirana in polarizirana, da politike in literature ni moč smatrati za nepovezani.

Orhan Pamuk se je v mednarodno bralsko zavest zapisal z romanom Bela trdnjava, ki so jo Turki lahko čitali že daljnega leta 1985., slovenski bralec pa jo je v prevodu založbe Sanje, dobil desetletje kasneje. Že takrat je Pamuk načel tematiko, danes sila aktualne, razločitvene linije med Vzhodom in Zahodom. Načel je to brezpogojno slo, ki si zdaj prizadeva s prstom kazati na Nas in Njih, in ki premnogokrat briše meje med fantazmami, strahovi in resničnostjo.

Pamuk nedvomno velja za plodovitega, pronicljivega in ne redkobesednega avtorja, ki mu uspe Escherjev krogotok začetka in konca s platna prenesti med vrstice. Uspe mu splesti zgodbo dveh karakterjev, identitet, vzhodnega in zahodnega sveta, ter jo napeljati do točke, ko se ne ve več kdo je kdo, kdo koga lovi za rep in kje je tretji.

Roman je postavljen v 17.stoletje. Prolog bralcu napove, da gre za rokopis, najden v arhivu guvernerjeve pisarne. Če beremo domnevni rokopis od začetka, beremo prvo-osebno izpoved mladega študenta znanosti in umetnosti, Italijana, ki se na potovanju z ladjo v Neapelj znajde v zasedbi turškega ladjevja. Kot suženj je odpeljan v Istanbul, kjer se po ugodnem spletu okoliščin prikupi sultanu, le ta pa ga proda svojemu razlagalcu sanj. Mojster Hodža, ki je srhljivo podoben Benečanu, ima le en motiv: izbrskati iz zasužnjenega učenjaka vso znanost in modrost nekega drugega sveta ter izpiti vse njegove spomine osebne identitete.

Tako se začne; igra dveh karakterjev, tradicij, identitetnih zrcal, življenjskih mozaikov. Skupaj toneta v knjige, znanost, snujeta nov kozmoložki sistem, služita sultanu. V isti sobi jesta, pijeta, spita, pišeta, bereta, razpravljata, načrtujeta in poleg fiziološke podobnosti postajata še vsebinsko vse bolj enaka.

Ko po Istanbulu razsaja kuga, se v eksistencialni agoniji dregata s psihoanalitskimi igricami, ko govorita in pišeta o otroštvu, starših, mladosti, prvi ljubezni, vzgoji, veri. Do podrobnosti spoznata vse brazgotine, sanje, strahove, pričakovanja, domišljijske asociacije drug drugega. Vse dokler ne pride do odločilnega dejanja, ki se zgodi pod Belo trdnjavo, ko turška armada na pohodu po Poljski kuje napad na poslednjo utrdbo, ki se noče predati.

Povrne se pripovedovanje Faruka Darvinoglu-ja, ki ga srečamo že v prologu, ko napove najden rokopis. Po razpletanju zgodbe o dveh možeh, Italijanu in Turku, zahodnjaku in vzhodjaku, ki sta zamenjala življenji, obraza in postavi, medaljon in posteljo, se v epilogu pojavi ta, ki zgodbo ali najden rokopis v strnjeni formi podaja bralcu. A kar se izkaže je, da ni jasno kdo prvoosebni pripovedovalec sploh je. Je to Faruka Darvinoglu, ki na koncu pove, da je bil sam dvorni astrolog, ki si je kruh služil s pripovednimi izmišljotinami za sultana ? Ali tisti, ki se je toliko naučil od Njega - Mojster, tisti, ki ga je pravzaprav zamenjal - suženj ali nevernik, kot so se širile govorice,?

Pamuk z epilognim nagovorom vehementno pomete vse razločevalne linije treh subjektivitet, ki jih je tako skrbno razvijal. Ena oseba treh imen, razcepljena, a hkrati izmišljena, fantazma.

Morda nekateri Pamuku priznavajo silno pronicljivo, daljnovidno lastnost dobrega opazovalca in pisca, ki piše za jutrišnjo problematiko. Leta 1985. je pisal roman, ki ima največ povedati prav danes. Vendar bi lahko zaplet Bele trdnjave pripisali tudi povsem avtobiografski samorefleksiji domišljijskega logografa osebnosti.

Pamuk se je namesto študija novinarstva, gradbeništva in arhitekture, kar so preferirali starši, mladostno omahujoče zaprl v otroško sobo ter osem let pisal in bral. Do 30. leta so ga založbe ignorirale, živel je na očetovi žepnini. Tisti čas ustvarjalne samote je izničil njegovo družabno življenje. Brane knjige, domišljijske zgodbe, literarni junaki so bili edini subjekti njegovega eksistencialnega, marionetnega gledališča. Zato pisati o stanju, ko se junak in antijunak soočita, ko se spomini, domišljija, želje in fantaziranja začnejo prekrivati, ter se v zaključnem dejanju ne loči več pisatelja od junaka, to bolj ali manj cika na psihološki profil ustvarjalnega pisca - Orhana Pamuka osebno.

Vzhodu je mahala ariana.