Na današnji (drugi po vrsti) "DAN POLITIČNE LAŽI" ves svet bere čečenske reportaže Anne Politkovskaye. Ruska novinarka, med drugim kritična do Putinove oblasti, je bila umorjena 7.oktobra 2006.

Njene tekste berejo danes na radijskih postajah v Avstraliji, Avstriji, Belgiji, Kanadi, na Češkem, Finskem, v Gruziji, Nemčiji, Veliki Britaniji, Italiji, Luksemburgu, Palestini, na Poljskem, v Rusiji, Južni Afriki, Španiji, Sudanu, Švici, na Švedskem in v ZDA.

Branju pa se pridružujemo tudi v Sloveniji na Radiu Študent. In sicer, ob 11.45, 12.45, 14.45, 16.45 in 17.45. Ob 13.15 pa pripravljamo komentar dogodka.

Zakaj danes beremo tekste Anne Politkovskaye?

Piše se 20.marec 2007. Natanko pred enim letom, 20.marca 2006, je berlinska Fundacija Petra Weissa (fundacija za umetnost in politiko) pripravila prvo vsesvetovno branje, ki je sovpadlo s tretjo obletnico začetka iraške vojne. Ta dogodek so poimenovali "PRVA OBLETNICA POLITIČNE LAŽI". Tekst Eliota Weinbergerja "Kaj sem slišal o Iraku" je bil bran na 47-ih prizoriščih širom sveta. V Avstraliji, ZDA, Nemčiji, Grčiji, Libanonu, Veliki Britaniji, na Nizozemskem, v Italiji, Luksemburgu, Švici in Indiji.

Namen tovrstnega povezovanja sveta je dvigniti zavest o pomembnosti in oblikah političnega komuniciranja. Ker je laž, kot instrument političnih vsebin, tudi ena od značilnosti začetka 21.stoletja, je najpomembneje, da sile, ki se proti njej borijo, ne oslabijo. Zato so letos pozvali radijske postaje širom sveta, da sodelujejo pri drugem vsesvetovnem branju na "DAN POLITIČNE LAŽI".

Tako se ob četrti obletnici Iraške vojne bere tekste Anne Politkovskaye. Ruska novinarka, ki je bila med drugim kritična do Putinove oblasti, je bila umorjena 7.oktobra 2006. Mogoče tudi zato, ker je iz čečenske vojne poročala drugače, kot bi si oblast želela.

V svojih reportažah je Anna Politkovskaya opisovala katastrofalne posledice čečenske vojne, ki se je pričela iz nesmiselnih razlogov in se je od takrat naprej odvijala mimo oči javnosti. Njeni teksti prikazujejo scene mučenja, rekonstruirajo hladnokrvne umore, obsojajo cinizem birokratov, slikajo bedo in brezup civilnega prebivalstva, razpetega med vojsko in upornike, ter ponujajo morečo sliko strahu in represije, ki ju povzroča sama ruska oblast.

Anna Politkovskaya, hči sovjetskega diplomata je bila rojena v New Yorku, leta1958. Študirala je novinarstvo na moskovski univerzi ter delala za različne časopisne hiše. Kot na primer za Izvestijo in po padcu komunizma za neodvisne medije, med drugim tudi za "Obchtchaya Gazeta". Večinoma je bila posebni poročevalec za manjši opozicijski časopis "novaya Gazeta". Za ta časopis je delala od leta 199, ko je Putin prevzel mesto predsednika vlade in ko se je pričela t.i. druga čečenska vojna. Dva tesno povezana dogodka, ki sta za seboj potegnila verigo katastrofalnega razvoja dogodkov, kot jih je Politkovskaya opisala v svojih člankih in knjigah, kot na primer v "Kotičku pekla" in v "Putinovi Rusiji".

Severno kavkaška gorska regija Čečenija je razglasila svojo neodvisnost od Rusije leta 1991 in jo končno dosegla skozi mirovni proces po prvi vojni (med katero so lahko novinarji še poročali svobodno). Z ruske strani je bila neodvisnost secesionističnega Kazakha razumljena kot zmaga, če ne kot grenko spodkopanje časti. V letu 1999, ko je čečenski komandos, ki so ga vodili tekmeci takratnega predsednika Maskhadova upadel v Dagestan, na ruskem teritoriju, se je ruska želja po nadzoru Severnega Kavkaza zdela izpolnjena. Kmalu zatem sta bila v Moskvi izpeljana dva krvava bombna napada. Čečeni so bili takoj obtoženo povzročitve napadov – obtožba, ki še do današnjih dni ni bil potrjena. Putin, takratni vodja KGBjeve uspešne organizacije Državne varnostne službe, je odreagiral z "Anti-teroristično operacijo": začetkom druge čečenske vojne. Kot odgovor na ponižanje Rusije in z jamstvom za vzpostavitev prejšnjega stanja , je Putin izkoristil za lastne politične interese. Leta 2000 je bil izvoljen za ruskega predsednik.

Od takrat naprej so organizacije kot Novinarji brez meja opazovale rastoče omejevanje svobode in neodvisnosti ruskih medijev. Ekonomske mreže, tesno povezane s Kremlinskim razpredenim vplivom, birokratske čistke in splošna klima nadzora, so vodile do tega, da je Rusija pristala na 140.mestu (od 167ih) na "Listi držav sveta po ravni svobode medijev." Zdaj, tako kot prej, ni omogočeno nikakršno svobodno poročanje iz Čečenije.

Vse od napadov na nbewyorški WTC, je Putin del mednarodne alianse. Postavil se je ob bok Bushu z njegovo vojno proti terorju. Istega leta je bila vojna v Čečeniji razglašena za uradno končano. "Putin se trudi izkazati na svetovnem odru," reče Anna Politkovsakaya v intervjuju za The Guardian. "Da je zgolj del modenre vojne. In to mu uspeva. Banalno je bilo, da je po Beslanu, začel izjavljati, da smo bili priča virtualni Bin Ladenovi roki. Kaj ima Bina Laden s tem?"

Z vsemi svojimi poročanji se je Anna Politkovsakaya trudila pokazati, da zdaleč od tega, da bi se vojna končala, ampak da se dejanja nasilja in kršitev človekovih pravic še naprej izvajajo nekaznovano. Predvsem se je osredotočila na civilno prebivalstvo, ki je bpostajalo vedno bolj razpeto med dvema bojujočima se stranema. Ter opisovala lastne izkušnje ponavjajočega se korga nasilja. Njena poročanja so razkrila perverzni vojni mehanizem, izpostavljajoč dejanja, s katerimi operirajo, medtem ko za to prejemajo zasluge.

Svojo zadnjo knjigo zaključi s kritiko, naperjeno proti obojim; tako proti političnim skupinam, kot tufi proti družbi: "Vedno pravijo samo Al Kadia, Al Kadia. Izrabeljen slogan. Najlažje je uporabiti to za odgovor na vsako novo krvavo tragedijo. Najbolj primitivno je tudi to, ko lahko nekdo uspava družbeno vest in da ta dopušča biti uspavana.

Politkovskaya je prejela mnogo mednarodnih nagrad za svoje delo. Medtem ko se je v svoji državi soočala z grožnjami in nadlegovanjem. Zavrnila je celo osebno stražo, kakor je zavrnila tudi odhod v tujino.

7.oktobra jo je ustrelil neznan moški na stopnišču moskovskega bloka, v katerem je živela. Dokumenti, ki so bili prirpavljeni za objavo v njenih zadnjih člankih, so izginili.

Zaradi vseg povedanega, danes ves svet bere njene tekste. In sicer na na radijskih postajah v Avstraliji, Avstriji, Belgiji, Kanadi, na Češkem, Finskem, v Gruziji, Nemčiji, Veliki Britaniji, Italiji, Luksemburgu, Palestini, na Poljskem, v Rusiji, Južni Afriki, Španiji, Sudanu, Švici, na Švedskem in v ZDA. Na nemško govorečih radijih bere njene tekste Elfriede Jelinek.

V Sloveniji pa beremo njene tekste na Radiu Študent. Nekaj ste lahko slišali že petnajt do dvanajstih in petnajst do ednih. Naslednjemu branju pa lahko prisluhnete še ob 14.45, 16.45 in ob 17.45.

Naj živi svoboda novinarske besede, vsem oblastem kličem JasminaJ.

Dogodek podpirajo: PEN/Writers in Prison network; Finnish Theatre Information Centre; German Writers' Association (Verband Deutscher Schriftsteller, verdi); Reporters Without Borders; Goethe Institute