Primož Vozelj recenzira vroč koncert LCD Soundsystem! (v celoti...)
Recenzija koncerta LCD Soundsystem, ki se je v sredo zgodil v Münchenški Kleine Elserhalle
Promocijske turneje ob izidu novih plošč, so za evropske poslušalce bolj kot ne edina možnost, da v živo preverijo bolj uveljavljene zasedbe, ki prihajajo onkraj velike luže. Tako je tudi v primeru glasbenega projekta LCD Soundsystem, čigar druga plošča Sound of Silver ravno v teh dneh prihaja na police glasbenih trgovin. Odličen istoimenski prvenec, ki je bil mimogrede na Radiu Študent razglašen za ploščo leta 2005 ter nič slabši drugi album, sta bila kljub oddaljenemu prizorišču tisti magnet, ki je neustavljivo vlekel na ogled koncerta LCD Soundsystem. Na tem mestu bi za vse, ki LCD Soundsystem še ne poznate, lahko kakšno rekel o sami skupini in njihovi drugi plošči, vendar se bom tega vzdržal, saj bo že to sredo ob 19. uri na Radiu Študent, v terminu Tolpe bumov, Hellga podrobneje predstavila ploščo Sound of Silver.
Koncert je otvorila berlinska pevka, ali morda bolje rečeno, performerka z imenom Planningtorock. Če bi mi kdo pred samim koncertom rekel, da punca na electroclashevske beate soulira, ob tem pa v sodelovanju z videoprojekcijami za svojim hrbtom uprizarja cel teater, bi ob tem celo zastrigel z ušesi. No, dejansko pa navkljub zanimivim atributom, s katerim se da opisati Planningtorock, njen nastop ni obrodil nekega presežka. Za soul divo wannabe, je Planningtorock pokazala vsepreveč podpovprečno petje, koncepta, ki bi povezoval glasbo, ples, kostumografijo in videoprojekcije pa vsaj meni ni uspelo dešifrirati.
Vse drugače je bilo, ko so oder zasedli LCD Soundsystem. James Murphy, človek, ki bolj kot ne sam stoji za imenom LCD Soundsystem, se je to pot za žive nastope opremil s peterico plebejcev, ki - z izjemo bobnarja - nimajo stalne naloge. Klaviaturistka tako, kadar ne igra klaviatur, poje ali vrti gumbe po efektih, basist, ko ne basira, igra klaviature, kitarist Al Doyle, drugače član skupine Hot Chip, poprime v roko tudi bass kitaro, a ker je car, nanjo igra kot na navadno električno kitaro. Kar je presenetilo mene, je bilo to, da James Murphy, ki v studiu igra vse inštrumente, na koncertih zgolj poje. No, pa vsake toliko na timbale odigra kakšne sinkope, ki še dodatno našpičijo peklenski ritem LCD Soundsystem. Poleg tega si kot pravi maestro dovoli celo to, da med samim igranjem, ko mu kakšna stvar ni povsem po volji, rahlo namršči čelo, stopi do npr. kitaristovega ojačevalca in mu meni nič tebi nič začne po svoje vrteti gumbe na ojačevalcu. Dogodek, ki je pri običajnih rock bendih popolnoma nepredstavljiv, v primeru kakšnih Oasis pa bi se brez dvoma zaključil s krvjo katerega izmed akterjev.
A vse to kaže, da je James Murphy blazen perfekcionist, za kar se mu lahko obiskovalci sredinega koncerta zgolj in samo zahvalimo. Zvok, izvedba, izbor skladb in nastop so bili namreč popolni. LCD Soundsystem so repertoar napolnili s komadi z nove plošče, zraven pa pridodali obvezne hite s prvega albuma kot sta Daft Punk Is Playing at My House ter Tribulations. Vse od prvega komada do konca so premišljeno stopnjevali ritem, ki ga niso prekinili niti že prej omenjeni hiti. Popolno plesno zabavo je kazilo le to, da za razliko od kakšnega bolj konvencionalnega partyja, fantje nismo bili obrnjeni k dekletom, dekleta pa ne k fantom, temveč smo vsi skupaj buljili na oder v Jamesa Murphya in njegovo grdo pričesko.
Piko na i so LCD Soundsystem postavili z bisom, ki ga je otvorila priredba komada No Love Lost skupine Joy Division, zaključil pa zadnji komad s plošče Sound of Silver, baladni "New York, I Love You but You're Bringing Me Down". Balada se je razvila v gibajoči groove ter se končala kot popoln kitarski hrup, v spremstvu katerega so LCD Soundsystem dokončno odšli z odra.
Na koncertu LCD Soundsystem sem svoje ude razmigoval Primož
Foto Franci
Komentarji
komentiraj >>