Današnji festivalski termin je namenjen še poslednjem preletu dokumentarnih vsebin, ki jih je v preteklih treh dneh gostil Festival dokumentarnega filma v Cankarjevem domu. Že devetič zapored ste se lahko topili v dokaj zanimivo obloženem programu, ki po kakovosti lahko parira polno obiskanem LIFFU.

Dokumentarni izdelki, ki jih bomo malce dregnili so: Evaldovo jutro in Tihožitje z ženo estonske režiserke Kersti Uibo, Beli diamant Wernerja Herzoga, We Jam Econo Tima Irwina in Babice revolucije našega mladega upa Petre Seliškar. Filmarja izpod rok Alaina Cavliera bomo zapostavili, ker žal ni ne časa ne prostora, da bi v 15.minutah festivalskega termina povedali vse, kar za povedat je.

KERSTI UIBO , v Angliji živeča estonska režiserka, se je festivalu predstavila z dvema, skoraj uro trajajočima filmskima portretoma. Evaldovo jutro, njen prvi prikazani kratki film, je uspeli poskus kratkega življenjskega profila starejšega estonskega para. Širša umeščenost dogajanja se nahaja v času osamosvajanja Estonije, v dokaj napeti družbeni atmosferi. Vendar je zrklo kamere zožala na umirjeno, toplo preživljanje morda enih poslednjih dni osemdeset-letnih zakoncev, Evalda in Emme. On, upokojeni profesor in razlagalec Stare biblije, ki še vedno modruje mlajšim, bere tekste po radiu, se zateka v gozdno hišico naloženo s knjigami ter ona, z brki in palico, ki vrtnari, poučuje solo petje in komajda še hodi.

Tudi Tihožitje z ženo, drugi kratki film omenjene režiserke, si za motiv vzame mikro- situacijo ruskega zakonskega para živečega v Estoniji. Film je v domovini prejel dobršno mero pozornosti, ker je opozoril in izpostavljal človeka-ljubno protiutež politično nemirnim sosedskim odnosom. Intimni portret že dvajset let poročenega ruskega para, Vladimirja in Nataše, ki dozdevno svojo vezo opravičujeta z neprenehnim zbadanjem in pričkanjem, je obenem tudi portret samoukega slikarja. Portret Vladimirja, ki se je umaknil mestnemu hrupu in atelje postavil za svoj pravi dom, ki živi med platni, okvirji, barvami, poslikanimi stenami in črnobelimi fotografijami. Ter Nataše, ki je ostala v stolpnici, ki veliko kadi, hodi k njemu na obiske, vrtnari in nerga.

Kersti Uibo je ena tistih, ki oko kamere nastavlja, da bi zasledovala tisto vsem poznano, toplo, človeško, ki je banalno in ne-ekskluzivno, kraljestvo vsakdanje deziluzije. Za motiv jemlje zvezo dveh, bližino, ki v kakršnikoli že formi potrjuje neobstoj samozadostnega človeškega bitja. Najsi bo razlaganje Biblije, slikarstvo ali vrtnarjenje, v jeseni človek očitno izgrebe tisto, kar v hladu starosti in upehanosti eksistencialnega idealizma, vztrajno gori. In to Kersti Uibo postavi na pidestal.

Ponedeljkov večer je zaključil dokumentarec WERNERJA HERZOGA, posnet okrog leta 2004. Ostareli, nemški režiser, se tokrat posveti tematiki letenja. Povsem zanj značilno izpostavi en, vseobsegajoče pomenski simbol, ki tokrat pritiče zračnemu plovilu, ki se ga postavi za osrednji motiv dogajanja, za Beli diamant. Herzog se spet povrne k meglicam južno-ameriških pragozdov, k sili deročih slapov, k domorodcem in njihovim legendam ter ponovno izvede nekakšen eksperiment z belim človekom zahodne mentalitete. Zopet je v tančico skrivnosti ovita dorečena sporočilnost dogajanja, ki preostanek vztrajno pušča v misticizmu in se klanja vsemogočnosti narave.

Sledi se torej želji angleškega letalskega konstruktorja, dr. Grahama Dorringtona, ki je sprojektiral novo vrsto zračnega plovila na helij. Plovilo naj bi bilo tiho, majhno in namenjeno izključno raziskovanju pragozda, krošenj dreves, kjer se po mnenju biologov morda pa le nahajajo največje neraziskane zaloge zdravilnih zelišč. Sledi se torej želji lebdenja nad gozdnim kraljestvom Gvajane v bližini Kayjevih slapov, kamor se celotna ekipa odpravi s sprva razstavljenim letečim čudom.

Herzog je mojster brskanja po človeški zgodovini, osebnih spominih, karakteristikah in prigodah ljudi. Ima tisto žilico, da iz ljudi povleče zgodbe, ki si jih zapomniš, anekdote, ki te priklenejo na 'zić in te pretvorijo v eno samo veliko uho. Nikoli ne pozabi speštati vso veleumno racionalnost in znanstvenost hiper-moderniziranega belega sveta, ki ljudi dela živčne, nestrpne in požrešne v vsakršnem oziru. Znova pač poudari, kar je poosebljal že Kasper Hauser; da si lahko doktor in z vrvjo bingljaš v prepadih Kayjevih slapov, ali letalski konstruktor leta zabubljen v laboratorijih, da bi za stotinko tega časa morda lahkotno lebdel nad krošnjami. Lahko pa tudi živiš ob pragozdu, spiš v viseči mreži in opazuješ petelina, ki se prekomerno šopiri pred ostalim kokošjim krdelom. Le diskurz je drug, malenkostno drugačen.

Čeprav je včeraj dokumentarec We jam Econo recenziral Bigor, uho glasbene redakcije RŠ-a, bomo s kulturne redakcije pridodali tole:

Torkov repertoar festivala je bil v znamenju režiserja TIMA IRWINA. Predstavil se je z dokumentarnim filmom o kalifornijski glasbeni skupini Minuteman, katere zasedba je nekoč bila: D.Boon, Mike Watt in George Hurley. Gre za dragocen vpogled v trio, ki naj bi sicer bil umeščen v začetke punkovskih ali hard-corovskih glasbenih tokov, a je bil vedno rahlo nereprezentativen. Pri vsem skupaj je šlo osebno predvsem za neko povsem naivno, neprilagojeno in uporniško držo, način življenja, ki se je povzemal v kratkih besedilih takrat aktualne politične, socialne problematike. Trio, ki so ga sestavljali mulci, ki so v porodnišnici vreščali v sosednjih sobah, skupaj čepeli v šolskih klopeh in desetletje v garaži porabili za to, da so ugotovili, da se kitarske strune ne razlikujejo po tem, kako so napete, je bil unikat osemdesetih.

To je bil čas, ko so špilali v majhnih luknjah, ko je publika prekomerno pljuvala na oder, oni pa niso skupaj spravili komada, daljšega od minute. Jasno je, da niso bili šolani akademski glasbeniki. Kar jih je razločevalo, je bil ta entuziazem delavskega razreda, ki je tvoril besedila, kratke haikuje, v katerem se je kazal srž visoko inteligentnih razglabljanj in opazovanj okolja in časa, v katerem so živeli. V uho pa bode opazka, da besedila skorajda niso razločljivo slišna ob žaganju enega in istega rifa in kričanju.

Po pripovedovanju Mika Watta, ki dokumentarec spremlja od začetka do konca, so takrat časi bili drugi. Okolje v katerem so živeli te je konkretno determiniralo. Danes je, rečeno, problem drugje, v osebnem mišljenju in čredni mentaliteti. Pridodana je še mutacija – pop punk.

Poslednji, sredin večer festivala pa se je začel z mojstrskim režiserskim izdelkom Petre Seliškar. Žal dokumentarec Filmar, v režiji Alaina Cavaliera, ki je sledil, ni mogel parirati poprej videni zadevi. Nedvomno zato, ker so Babice Revolucije stopile na patriotski živc vsakega Slovenčka ter na korenine revolucij naših babic. Petra Seliškar, ne samo da napolni dvorano, pač pa pripoveduje zgodbe, ki se jo osebno še kako tičejo, zgodbe svojih prednikov. Pravzaprav zgodbe prednikov svojega otroka. Poleg izpovedi Petrinega dedka, ki je po svoje nekako preživel II.svetovno vojno, z žico obdano Ljubljano, poziv v vojsko okupatorja in 12 let kočevskega zapornega rova, kamor so ga pahnili, ko je na oblast prišel komunizem, so posnete še izpovedi sorodstvene linije njenega izbranca, očeta Petrinega otroka.

Njegova babica, Makedonka, tako pripoveduje zgodbo svojih staršev, ki so poleg svobodnega, odprtega mišljenja in komunističnih idej, zagovarjali še tvorbo neodvisne republike Makedonije. Njen brat je padel v študentskih demonstracijah za idejo neodvisnosti, zato je bila ona vzgajana vzorno, po kanonu komunistične ideologije, po glavi in ne po srcu njene matere. Družini so za časa režima prisluškovali, nastavljali agente v civilu, oče pa je bil večkrat za dalj časa odpeljan. Ko se je pripetilo, da je domov pripeljala srčnega izbranca – kubanca, ki je študiral v makedoniji , je bilo odobravanje bližnjih veliko. Kuba je bila takrat znanilka svobode malega človeka. In kar sledi je tretji intervju z mamo Kubanko ali prababico Petrinega otroka, ki kljub ljubeči zagledanosti v Fidela Castra ima nedvomno zdravo-razumski vpogled v politično in družbeno dogajanje preostalega sveta.

Petra Seliškar je posnela spomine na fašistično katastrofo, vojno in rdeči komunizem, kot jih hranijo mali ljudje, natančneje sorodstveno drevo njenega prvorojenca. Posnete gibajoče podobe so nenehno na sledi lovljenja ravnotežja med sentimentalno polno in skrajno kruto tematsko konotacijo. Izvrstno menjavanje kadrov, prepletanje vodenih intervjujev z arhivskimi posnetki in posnetki iz živalskega sveta psov, medvedov in žuželk ter pogosta opozicijska glasbena podlaga dogajanju na platnu, gledalcu riše to bliskovito dinamiko, ki prehitro požre uro in pol, kolikor dokumentarni film traja.

Dokumentarec Petre Seliškar je tako eden tistih dragocenih, kvalitetnih filmskih dokumentarcev slovenskega naroda, ki lahko zamaši usta vsem tistim, ki pravijo, da se nimamo razloga obračati nazaj in brskati po skrinji zgodovine. In eden tistih, ki morda sproži radovednost in željo pocukati babico za rokav, da pove zgodbo od začetka do konca, kako jo je iz Strumice v Ljubljano odpeljal partizanski oficir, ko je imela 16.let.

Do konca se je torej odvrtel Festival dokumentarnega filma, ki je v Cankarjevem domu potekal od 15.marca. Človek ne more mimo, da se na koncu ne bi vprašal; zakaj za vraga je bila Kosovelova dvorana ob urah predvajanja dokumentarnih filmov vedno tako prazna? V čem se ta festival tako razlikuje od sorodnega LIFFA? Pri katerem se pogosto zgodi, da če nisi najbolj naklonjen sistematičnemu prebiranju kratkih povzetkov obsežnega filmskega repertoarja že nekaj tednov prej in če se ti ne čaka v trumi ljudi pred blagajno, pač ne vidiš niti enega filma. Če bi si hoteli malce privoščiti Simona Popka, selektorja festivala in vodjo filmskega programa v CD, bi lahko zasolili, da zato, ker so njegovi kratki opisi dokumentarcev v katalogu festivala skrajno duhomorni. A je verjetno razlog kje drugje, morda v slabi promocijski strategiji.

za RŠ pisala in čitala ariana