Pred kakšnim tednom je bil na tiskovki založbe Goga predstavljen izdelek arhitekta in urbanista Vladimirja Braca Mušiča. Slednji je na skoraj tristotih straneh, pod naslovom Otroštvo v znamenju vojne, zbral spomine svoje družine v času druge svetovne vojne. Osrednja os, okrog katere se zbirajo spomini, so pisma, skrbno prepisana iz družinskega arhiva. Pričujoče delo sodi med memoarske tekste, ki z namenom ohranjanja podobe preteklega časa, brez literarnih pretenzij, natančno naštevajo in dokumentirajo različne lokalne dogodke. Spomine pogosto spremlja materialno gradivo kot so fotografije ali pisma, v Mušičevem primeru tudi prepis srednješolskega govora v čast socializmu.

Bolj kot vsebina knjige bralca zamika vprašanje – čemu izdati besedilo, čigar tretjino teksta sestavljajo pisma z vljudnostnimi pozdravi, opisom vsakdanjih opravil, ter načrtovanjem nakupa in dostave življenjskih potrebščin. Je razlog za objavo takšnega arhiviranega spominskega skladišča nečimrnost in užitek ob pripovedovanju o samem sebi? Čeprav je tudi v tem kaj resnice, mogoče stvari vendarle niso tako enostavne.

Petinšestdesetletni Mušič večkrat ponovi, da je med najstarejšimi, ali včasih celo edini, ki še pomni opisane dogodke. Iz tega rahlo tesnobnega občutka lahko sklepamo, da je naš spomin na določen način vezan na spomine naših sodobnikov oziroma je družbeno pogojen. Maurice Halbwachs v Kolektivnem spominu, temeljnem delu socioloških študij spomina pravi, da se individualni spomin posameznika vedno opira na kolektivni spomin. Slednjega ustvarjamo, obnavljamo in preoblikujemo skupaj s člani skupin, ki jim pripadamo. Pomnjeni dogodki člane združujejo skupaj, oblikujejo njihov posebni značaj, in jih ločijo od drugih skupin, ki imajo drugačne spomine. Tako skupina v skupnem spominskem skladišču shrani nič manj kot podobo same sebe. Ko pa priče določenega časa izginejo, zamre tudi živo izročilo. Lahko bi rekli, da pisano sporočilo oziroma zgodovina skušata ohraniti podobe minulega časa, vendar sta si zgodovina in živi spomin skupine precej različna.

Kolektivni spomin je podoba neprekinjenosti, stalnosti, tako kot je nepretrgano naše življenje. Če s časovnim odmikom gledamo nazaj, lahko razdelimo življenje posameznika ali skupine na ločena obdobja. Ko smo pa ta obdobja dejansko živeli, nismo opazili teh ločnic, saj so le-te bile zavite v kontinuirano podobo vsakdanjega življenja. Življenje je polno ponavljanj, podobnosti, malenkosti, in kot takšnega ga pomni kolektivni spomin. V dejanskem življenju se spremembe odvijajo postopoma, ovite v vsakdanje obveznosti in navade.

Zgodovina pa ravno teh kontinuiranih obdobij brez pretresov ne obravnava. Rada ima družbene spremembe, velika dogajanja, ki jih lahko prilepi na dramaturško kompozicijo z zapletom, razpletom in ponovnim zapletom. Podobnosti, ki pri kolektivnem spominu oblikujejo značaj skupine in orisujejo navadno življenje, so pri zgodovini le stranskega pomena. Tudi ni nujno, da dogodki, ki jih pomni zgodovina, kaj pomenijo izven skupine v kateri so nastali. Recimo, začetek punka za kmečko družino v odročni gorenjski vasi lahko ne pomeni prav nič. Navsezadnje je zgodovina le ena, kolektivnih spominov pa ravno toliko, kolikor je bilo različnih družbenih skupin.

Avtor memoarjev z začetka zgodbe čuti ogroženost svojih spominov. Njegovih sodobnikov s, katerimi bi jih obnavljal, ni več. Zgodovinski depersonaliziran in partikularen izbor določenih dogodkov se mu lahko zdi popolnoma tuj. Občutek, da zgubljamo opore lastnemu spominu je pa vse prej kot ugoden. Spomin oblikuje naš značaj, hrani potrdilo o našem prejšnjem obstoju, o prijateljih, sorodnikih in znancih, ki so v mreži odnosov oblikovali naš svet in mu s skupnimi nazori in življenjskimi usmeritvami določali pomen. Strah za lasten spomin, strah pred pozabo, nas odpelje korak naprej – do strahu za lasten obstoj. Če se izgubi podoba naše preteklosti, se močno zamaje tudi podoba naše sedanjosti.

Zaradi tega skušamo upodobiti naš kolektivni spomin sami, navajamo podrobnosti in podobnosti, ki so oblikovale vsakdanje življenje. Izmuzljive spomine podkrepljujemo s pomočjo bolj stalnih nespremenljivih objektov, fotografij in arhivov. Naštevanje lokalnih podatkov se izkaže za izraz univerzalne človeške želje po preseganju minljivosti – časa, telesa, spomina. Gre za željo po zasidranju v sedanjosti: če prenesemo svoj kolektivni spomin v mišljenje novih skupin, se bo ta obdržal, ker bo dobil nove nosilce. Še več, osebe okrog katerih so zbrani spomini preteklosti, bodo tako prisotne tudi potem, ko jih dejansko ne bo več.

Vendar, kolektivni spomin je atemporalen, ahistoričen, se nenehno obnavlja v sedanjosti tiste skupine, ki ga je ustvarila. Kako potem ohraniti spomin in preprečiti pozabo? Po besedah Mauricea Halbwachsa, pozabe sploh ni. Ko eno obdobje preneha zanimati prejšnje obdobje, ne gre za pozabo, temveč za prihod druge skupine, ki od preteklosti obdrži le tisto, kar je možno živeti v zavesti sedanje skupine. Kaj pa bo od preteklosti ohranjeno, je stvar številnih družbenih okoliščin in dejavnikov, ki bodo novo skupino oblikovali in na katere ne moremo vplivati. Objava tovrstnih neliterarnih memoarov, kot je Otroštvo v znamenju vojne Branka Mušiča, je prav toliko razumljiv izraz človeške želje po ukinjanju minljivosti, kolikor je obenem mission impossible in zapis, ki utruja s svojo samoosredotočenostjo. V roke ga bo prijel redkokdo, ki ga ti spomini ne vključujejo, oziroma ni avtorjev sorodnik ali vsaj sodobnik in someščan.

Spomini so kot pesek uhajali med prsti Ive Kosmos.