Ponedeljek, 26. 3. 2007
polona
Nova pridobitev založbe Kill Rock Stars je Marnie Stern, newyorška kitaristka, vokalistka in avtorica muzike, ki druži hardrockovsko kitaro z eksperimentalnim rockom Helle (ploščo je produciral in bobne odigral njen soustanovitelj Zach Hill) ali Lightning Bolt ter vokali kakšnih Deerhoof ali Boredoms. Eksotično. (v celoti!)
* Nova pridobitev založbe Kill Rock Stars je Marnie Stern, newyorška kitaristka, vokalistka in avtorica muzike, ki je z demo posnetki, narejenimi v svojem manhattanskem stanovanju, lani navdušila Slima Moona. Donedavni šef založbe Kill Rock Stars ji je sprva ponudil snemalno pogodbo na sestrski založbi 5 Rue Christine, specializirani za eksperimentalni rock. Ker pa bo ta zaradi njegovega odhoda na Warnerjevo podzaložbo Nonesuch Records kmalu zaprla svoja vrata, je Marniejin prvenec In Advance of the Broken Arm februarja končno izšel pri Kill Rock Stars, ki je po novem v rokah Moonove žene Portie Sabin.
Preverjanje razmeroma neznanega imena na YouTubu pokaže na oko še ne tridesetletno plavolasko s trakom »Hella« v laseh in električno kitaro, po kateri ji prsti udarjajo kot kakšnemu Eddieju Van Halenu. Hardrockovski imidž in stil igranja, ki je utemeljen na t.i. finger-tappingu, združena z ženskim vokalom po meri kakšnih Deerhoof, Boredoms ali Melt-Banana, ponujajo nenavaden, celo eksotičen pogled. Spajanje prvin glasbenih svetov, ki so načeloma daleč vsaksebi, pa dokazuje, da so v vsesplošni eklektiki presenečenja še vedno možna.
Resnici na ljubo daje poslušanje albuma nekoliko drugačno, manj bizarno sliko. Hella na Marniejinem čelu namreč ni naključje: album In Advance of the Broken Arm je sproduciral soustanovitelj te kalifornijske nojzersko-eksperimentalne naveze Zach Hill, ki je odigral tudi bobne. Plošča zato zveni veliko manj hardrockovsko kot Youtubovi samostojni posnetki Marnie Stern, namesto tega pa bolj eksperimentalno, s prepoznavnimi sledmi punk-rocka, post-punka, math-rocka, nojza, no-wavea in še česa.
Hill je ob snemalcu Johnu Reedu Thompsonu pravzaprav edini sodelavec na albumu, vendar zato toliko bolj nepogrešljiv. Njegovi hrumeči bobni skupaj s kitarskimi akrobacijami Marnie Stern proizvajajo našponan, precej svoboden zvočni tok, poln zasukov in prelomov, ki komaj pusti dihati in se le v redkih trenutkih upočasni ali spoji z drugimi instrumenti. Bas in klaviature so zakamuflirani, povsem podrejeni dominaciji kitare, bobnov in vokala. Subtilnih, intimnih momentov, minimalizma, v katerem koli pomenu besede pa praktično ne bomo našli. Marnie Stern cilja na maksimalen rezultat, in s tem ob svojih vzornikih Hella spomni vsaj še na drvenje kakšnih Lightning Bolt.
Album In Advance of the Broken Arm s svojo energičnostjo in tudi zvočno netipičnostjo ujame poslušalčevo pozornost. Vprašanje pa je, ali jo uspe zadržati vseh petdeset minut. Če niste ravno fan kitarskih akrobacij, vas zna ta element Marniejine muzike po nekaj komadih odvrniti od poslušanja. Našponanost brez kakšne večje dinamike se po nekaj minutah prevesi v dolgočasje in od tega Marnie Stern ne odvrnejo niti v spodobne pop dolžine ujeti eksperimentalni kosi, niti njen cathcy vokal. Če se posamezni komadi slišijo povsem všečno, se ob koncu ne moremo znebiti občutka, da bi za celoten album raje veljalo: »Manj je več.«
Povsem mogoče pa je tudi, da smo v diskriminatornosti do hard-rocka, ki zaradi središčne vloge Marniejine kitare ostaja pomembna referenca njene muzike, enostavno napačna publika za album In Advance of the Broken Arm. Bolj kot tehnično dovršenost namreč cenimo občutje, ki sta ga glasbenik ali glasbenica sposobna prenesti v naše možgane, tega pa je pri Marnie Stern bolj malo. To pa ne pomeni, da ne bo našla somišljenikov med ljudmi, ki še vedno poslušajo AC/DC ali Van Halen, a so dovolj odprti za novejše tokove eksperimentalnega rocka.
pripravila Polona Poberžnik
Komentarji
komentiraj >>