Nedelja, 1. 4. 2007
zoranp
Zadnje čase Samu Šalamonu pri njegovem početju komajda sledimo. Ko še nismo čisto »odposlušali« en njegov album in smo se seznanili z eno njegovih zasedb, zdaj že redno sestavljenih iz prepoznavnih, mednarodno uveljavljenih avtorjev, je že na voljo no; spet v tujini izdan, in spet podložen z novim mednarodnim druženjem. Vzporedno s tem pa sledimo poročilom o njegovih sodelovanjih in gostovanjih ter se seznanjamo z njegovimi načrti za bližnjo prihodnost. Težko boste našli tukajšnjega ustvarjalca, ki bi mu lahko po tej agilnosti konkuriral. Kar trije njegovi albumi nosijo »2006« kot letnico izida; vsi trije so izšli v tujini; na enem tujem pa je še enakopravno sodeloval; dva od treh sta izšla za isto založbo, za špansko Fresh Sound; zasedbe se gibljejo med triom in kvintetom, vse so mednarodne, med sodelujočimi pa se samo dve imeni ponovita na dveh albumih. Že samo ta statistika je za njegovo delo vznemirljivo afirmativna; dodatno o njegovem dobrem sprejemu pričajo kritike prvih dveh lani izdanih albumov – »Two Hours« in »Kei's Secret« - v domačih in še posebej mednarodnih medijih. Poslušanje tretjega, ki ga predstavljamo tokrat, in ki je – navkljub letnici 2006 in napovedim, da bo izšel do konca lanskega leta – zares izšel v začetku letošnjega, prepričuje o njegovi prejšnjima sorodni usodi. In navkljub drugačni zasedbi vse tri še marsikaj povezuje. Kar predvsem pomeni, da bo ob njegovem poslušanju težko povedati kaj zares novega; kar pa vas bo še najmanj prikrajšalo za glasbeni užitek, ki ga nudi njegova vsebina.
Komentarji
komentiraj >>