Z včerajšnjo projekcijo dokumentarnega filma Igra se je v Cankarjevem domu zaključilo petdnevno filmsko popotovanje po Turčiji. Skozi objektiv kamere smo obiskali oddaljene turške vasi, se sprehodili po črnomorski obali, absorbirali velemestni utrip in raziskali krizna obmejna območja. Kinematografsko platno Kosovelove dvorane je osvetlilo šest filmskih zgodb sodobne turške art produkcije, ki kljub mednarodnemu slovesu še ni doživelo slovenskih projekcij.

Filmska šesterica ambasadorjev turške kinematografije zagotovo ne predstavlja reprezentativnega vzorca celotne turške produkcije. Sodobni turški film se po snemalni abstinenci v osemdesetih znova razvija v enega najbolj perspektivnih nacionalnih kinematografij, ki z aktivno produkcijo revitalizira filmsko plodna šestdeseta. A kakovosti ne pogojuje kvantiteta. Sodobno turško filmsko sceno preplavljajo cenene komedije in dramatične melodrame, ki v turške kinematografe privabljajo rekordna števila gledalcev. Čeprav kakovostna art produkcija navadno ostaja prezrta, se je slovenska retrospektiva sodobnega turškega filma osredotočila prav na ta segment.

Turški art film reflektira geografsko lociranost na živahnem kulturnem križišču. Združuje poetiko azijske kinematografije, obvezno afriško socialno-politično angažiranost in evropsko filmsko naracijo, vpete v dinamično turško okolje. Tudi izbor selektorice filmskega ciklusa, turške filmske kritičarke Alin Tasciyan [beri: Taščijan] zaobjema omenjene elemente, ujete v zgodbah o težko-tragičnih usodah malih ljudi.

Ključna karakteristika turškega filmskega izbora je hkrati tudi naslov otvoritve projekcije. Film Usoda je ekranizacija romana Tujec pisatelja Alberta Camusa. V osišče postavlja emocionalno otopelega Musija, ki življenje sprejema z absurdno pasivnostjo, ki doseže vrhunec z ravnodušnim odzivom na krivo obtožbo.

V nasprotju s fatalističnostjo glavnega junaka Usode protagonistka filma Vdeželinikjer usodo aktivno poskuša prekrojiti. Gledalec spremlja materino neutrudno iskanje svojega sina, ki je izginil skupaj s tisoče kurdskimi aktivisti. Čeprav zgodba neposredno ne tematizira perečega kurdskega vprašanja, nenehno opominja na aktualno turško problematiko. Kljub prepletenosti z izrazito emocionalno rdečo nitjo, pa filmu iz gledalca ne uspe izzvati močnih čustev, primerljivih z intenzivnimi emocijami osrednje junakinje.

Sentimentalnosti zgodbe s socialno-političnim ozadjem filma Vdeželinikjer konkurira sobotni dvojček filmov Čakajoč na oblake in Čas v vetru. Čakajoč na oblake je poetična pripoved o odstiranju skeleče preteklosti. Minimalistična filmska stvaritev ekranizira popisovanje prebivalstva v gorski vasi. Pred prihodom popisovalcev se prebivalci zavarujejo pred odkrivanjem tragičnih družinskih preteklosti z odhodom v gore. Spraševanju o identiteti osrednjega lika, na katerega film postopoma odgovarja, se paralelno izrisuje tudi vprašanje o aktualni turški politični zgodovini, ki kljub vseskozni prisotnosti v nasprotju z izhodiščnim identitetnim vprašanjem obvisi brez odgovora.

Tudi film Čas v vetru se kljub religijskemu izhodišču osredotoča predvsem na osebne zgodbe, konkretno, na usode vaških otrok v različnih družinskih okoljih. Film je razdeljen v pet segmentov, ki sovpadajo s periodo islamskih molitev, razporejenih v obratnem vrstnem redu. Skozi umirjeno naracijo, podčrtano z impresivno estetiko, spoznavamo odraščanje otrok v samotni turški vasi, njihove konflikte z odraslimi, asimilacije na obvezno pomoč pri delu in sanje, ki razblinjajo vsakodnevne tegobe. Liričen mozaik drobnih momentov, simbolike in čustev režiser in scenarist Reha Erdem zgradi na reprezentativni turški kulturno-socialni podstati.

V vrtincu identitetnih tegob se vrti tudi Zeyep, osrednji lik filma Padec angela, ki je skupaj s čutnim dokumentarcem Igra zaokrožil dneve sodobnega turškega filma.

Mimobežna retrospektiva sodobnega turškega filma je ponudila številsko skromen, a učinkovit vpogled na aktualno turško kinematografijo, oddaljeno od komercialnih trendov turške množične produkcije in nacionalističnih ekranizacij v stilu lanskoletnega kontroverznega hita Dolina volkov. Hkrati se je izognila mednarodnim festivalskim uspešnicam, kot so Z glavo ob zid, Zvok Istanbula ter Ceylonovi Podnebje in Uzak, ki so že opravile prekobalkansko pot do slovenskih platen. Odstrla je pogled na nekonvencionalno filmsko produkcijo, ki neupravičeno ostaja prezrta, in nam v filmskem jeziku upovedila turško družbeno-politično situacijo.

Po filmski Turčiji se je potepala Pina Sadar.