Sreda, 28. 3. 2007
hellga
Cekirajte novo plato prvakov LCD Soundsystem - veliko manj pompozna ponovitev z retro prelivom Prince-a, Strokesov in Pink Floydov (v celoti!) ...
* V tolpi Bumov danes predstavljamo še en nov izdelek gospoda Jamesa Murphyja, ki je leta 2005 s svojim albumom kraljeval na prvem mestu v kategoriji najboljše plošče po izboru sodelavcev Radia Študent, v širnem svetu pa tudi pokasiral nominacijo za grammija za najboljši elektronski album. Vmes je izdal (v okviru kampanje za podjetje Nike) single z naslovom 45:33, ki je bil dolg natančno toliko, pred dvemi tedni pa je izšla njegova druga plošča z naslovom Sound of silver.
Seveda je naravnost nehvaležna, predvsem pa neizvedljiva naloga ponoviti razvrat, ki ga je pustil za seboj prvenec lcd soundsystem, a plošča, ki jo poslušamo danes, vseeno nudi izvrstno meditativno popotovanje s popolnoma razpoznavnimi mantrami, ki so že tako pričakovano samosvoje, da so že kar legendarn!.
Kar preseneča je, da se enormna količina energije, ki jo Murphy razmetava naokoli (pa naj govorimo o sodelovanjih z Rapture, Hot Chip ali pa projektu Death from above - znova in znova materializira v krasnih prepoznavnih, a hkrati svežih zadevah. Če ste ga kdaj videli v živo ali pa uzrli kakšen njegov live nastop na tv, potem vas je najbrž presenetila vsa ta lahkost, s katero debelinko Murphy opravlja svojo službo. In zaverovanost vase. In humornost, ki jo nekako vseskozi izžareva s svojo prisotnostjo tudi skozi svojo glasbo. Zase pravi, da se je poročil z žensko, ki je bila veliko bolj spodobna kot on, tako po videzu kot po karakterju, a je po daljšem obdobju hipnoze, pomanjkanja spanja in nizkodoznega drogiranja podlegla Jamesu Murphyju. Za svojo glasbo pa pravi, da zveni gejevsko ter jo primerja z revno obloženimi sendviči, dolgočasnimi ljudmi in slabo izvedenim pretepom.
Sound of silver je morda zato spet izredno mazljiva, kohezivna predvsem pa lahkotna godlja, v kateri je James Murphy s prijatelji nenadzorovano izpustil vse svoje skrite pop idole in jim pritaknil nekaj sodobnih uščečnikov - tako se nam ni treba posebej naprezati, da v komadih zaslišimo kdaj kakšnega Davida Bowieja, Talking heads, The Strokes, Le tigre, Chicks on speed, Prince, U2 in celo Pink Floyd.
Igrišče LCD sound system je tudi tokrat prostrano, igrače pa z nekaj izjemami še vedno iste. Čeprav je na tej plošči sodeloval kar z nekaj glasbeniki, ki tule igrajo na godala, ploskajo in pojejo, morda ne bi škodil kakšen poseg po novih prijemih ali kaj več poigravanja in dinamike znotraj same strukture komada, kot jo je Murphy naprimer zelo umetelno dodajal v okviru dfa na remix kompilacijah. Vseeno- če zares navijete muziko naglas in pozorno prisluhnete, boste odkrili čisto majhne zanimivčke, ki se potikajo pod glavnimi linijami ter so z intimnimi in še kar bedastimi zgodbicami prijetno zaokrožene v enovito celoto.
Na srečo pa je moment ponavljanja, ki je bil pri Lcd soundsystem močno prisoten že na prvencu - govorim o repetitivnosti, ki hkrati deluje pomirjujoče in ima mantrični učinek, po drugi strani pa lahko popolnom zživcira - tukaj morda prisoten zgolj sporadično, čeprav se Murphy tudi tokrat seveda ne izogne morilskim dolžinam komadov, ki so postali že prav njegov prepoznavni znak.
Potem se tu postavlja še vprašanje žanrskega umeščanja. Bolj ko razmišljam, bolj sem manj zmedena, tako kot sem bila pri umeščanju njegovih ostalih glasbenih izletkov - zelo preprosto je - Sound of silver je pač pop - dober izčiščen pop. Je morda z disko krogle, ki se je bohotila na prvencu, izpadlo premalo bleščečih kvadratkov, ki so naznanjali punk v smislu revolucionarnega pristopa do glasbe? Z izjemo rahlo trše zadeve naslovnega komada Sound of silver vse zveni zelo prijazno, nadvse svetlo in na trenutke celo malce posrečeno low fi izgubljeno, a seveda nadvse simpatično. Odlična plata, a sprašujem se - nam je to sploh še zanimivo? Presodite sami!
pripravila Urša Červ
Komentarji
komentiraj >>