Torek, 27. 3. 2007
Neža
Neža Naglič recenzira včerjašnja koncertna jazzovskega abonmaja Cankarjevega doma, koncerta Kahil El' Zabar Ritual Tria z Billyjem Bangom ob pdopori domačega tria Vasko Atanasovski/ Žiga Golob/ Krunoslav Levačič ... (v celoti!)
Atanasovski/ Golob/ Levačič Trio & Kahil El'Zabar Ritual Ensemble, ponedeljek, 26. 3. 07, Cankarjev Jazz
* Na včerajšnjem koncertu Cankarjevega Jazza smo imeli priložnost slišati nenavadno kombinacijo dveh zasedb, in sicer domačega tria v postavi Atanasovski/ Golob/ Levačič ter čikaške zasedbe Ritual Ensemble, ki deluje pod taktirko tolkalista Kahila El'Zabarja. Nenavadno zato, ker imata zasedbi zelo malo skupnega, razen seveda dejstva, da obe uporabljata tipično jazzovske inštrumente: bobne, bas in pihala.
V prvem delu koncerta smo lahko slišali material, ki ga je domača trojica pred kratkim izdala na prvencu Attic Dance pri rani domači založbi Jazz & Blues. Vendar pa je, glede na to, da njihova muzika nastaja bolj ali manj spontano in iz trenutnega navdiha, koncert izzvenel spet v nekoliko drugačni luči kot sam album. Težko bi rekli, da trio sledi točno določenim kompozicijam, prav tako pa njihovega početja ne moremo označiti kot povsem svobodno improvizirano glasbo. Predvsem gre za poigravanje z raznolikimi motivi, ki se pojavijo v melodičnem soliranju Atanasovskega ali pa v Golobovih basovskih spremljavah; zajemajo pa prenekatere segmente znanih klasičnih del kot tudi vsem znanih rockerskih ali popovskih popevk, mestoma pa se razrastejo celo do najbolj banalnih, da ne rečemo govejih razsežnosti. Vse to je pospremljeno z dobršnjo mero duhovičenja, predvsem s strani Krunoslava Levačiča, ki v premorih med komadi zabava publiko s svojimi komedijantskimi čari, pripovedujoč vice o filmskih igralcih ali z izmišljotinami o poreklu lastne glasbe. Občinstvo je nad predstavo navdušeno, vse skupaj pa izpade nekoliko poceni, v stilu zabavne večerne oddaje na nacionalni televiziji. Seveda celoten nastop verjetno ni bil zamišljen kot farsa, saj se trio vmes predaja tudi resnejšemu muziciranju in pusti, da pride do izraza virtuoznost vsakega od njih, čeprav se v ospredju ponavadi vedno znajde Atanasovski, ki prepihava saksofone in flavto, medtem ko Levačič in Golob zvesto spremljata njegove soloistične podvige. Pri taki kombinaciji virtuoznosti in zafrkljivosti se postavi vprašanje, od kod ideja, da pravzaprav vsaka zasedba, ki uporablja omenjene inštrumente, dobi oznako jazza, sploh če si privošči povsem neobremenjen pristop k izročilom, ki so pravzaprav naključna in se takorekoč nezavedno porajajo iz zajetne košarice raznolikih glasbenih motivov (tudi najcenenejših). Gre torej za repertoar napevov, ki si jih vsak inštrumentalist nabere skozi dolgoletno urjenje svojih obrtniških sposobnosti – temu pa ne moremo reči ravno glasbeno izročilo.
V nasprotju s tem si sledeča zasedba Kahila El'Zabarja namenoma prizadeva za ohranitev afriških korenin v jazzovski glasbi. El'Zabar je predsednik številnih tovrstnih organizacij – od slavne AACM do na primer Campaign for Freedom Expression ali Chicago Blues Museum. Pravzaprav predseduje na toliko pomembnih stolčkih, da je leta 2004 prejel naziv Chicagoan of The Year. Njegova posebnost je v tem, da ves čas posega po tradicionalnih ritmih in uporablja širok nabor tradicionalnih afriških tolkal, od kong in bongov do majhnih in zvenečih zadevic, kakršna je kalimba. El'Zabar prične koncert prav s slednjo - namreč s komadom Oof s ploščka Big M, ki so ga poslušalci Radia Študent že imeli možnost slišati tako v Tolpi bumov kot v nedeljski Idealni godbi. Ritual Trio je bil ustanovljen leta 1986, deset let po začetku še vedno delujočega Ethnic Heritage Ensembla. V samem začetku so v njem sodelovali najpomembnejši afriško-ameriški godci tedanje čikaške scene: Lester Bowie in Malachi Favors (oba člana Art Ensemble of Chicago), z njimi pa sta sodelovala tudi Pharoah Sanders in Archie Shepp. Postava, ki smo jo slišali včeraj, vključuje violinista Billyja Banga (ki je v študentskih letih menda preigraval bobne ob boku Arla Guthrie-ja), odličnega kontrabasista Yosafa Ben Israela ter Ari-ja Browna na saksofonu, pa tudi na klavirju predvsem v trenutkih, ko Kahil predstavi publiki svoje vokalne čare. Za El'Zabarja je glasba bolj etična drža kot kaj drugega, saj da zelo malo na tehnično izurjenost in v nasprotju s tem zbira v svoje zasedbe ljudi, ki so čisti filingaši. Med zibanjem v kompleksnih ritmih, ki jih pospremi kontrabas v nekakšno ponavljajočo se »tribal« podlago, si Ari Brown in Billy Bang izmenjujeta solaže, ki slejkoprej pobegnejo iz ritmičnih vzorcev v neko svobodnjaško formo, tako da se tradicionalno pri njih ves čas srečuje s sodobnim. Kompozicije so sicer razmeroma preproste, morda celo preveč, če govorimo zgolj o temi, ki jo ponavadi istoglasno zaigrata saksofon in violina. Se pa takoj, ko odzvenijo v improvizirani del, pokaže vsa kompleksnost njihovega glasbenega izraza, ki odzveni že do meja obsedenosti in norosti. Billy Bang s sončnimi očali zapada v trans s svojo violino, se zvija in neusmiljeno zateguje strune. Medtem ko Ari Brown razpiha ritem v bučen in podivjan swing, se Kahil neprestano oglaša s kriki in ekstatičnim kruljenjem. Skratka, tu smo priča neki povsem drugi zgodbi. Zgodbi transa, divje domišljije in neustavljivega gruva, ki pelje stvar od začetka pa do konca, ves čas pa črpa vso to energijo od neznano kje – po vsej verjetnosti iz nekih pradavnih korenin.
Ni torej naključje, da ta magična in ritmična glasba prihaja ravno iz daljne Afrike, kot tudi ni naključje, da je mnogo tega, čemur danes pravimo jazz, povsem zgubilo vrednost ali pa je pravzaprav nikoli ni imelo. Že v samem izhodišču glasbenikov očitno tiči neka bistvena razlika. Je pa zanimivo doživetje okusiti dva tako različna zalogaja na en mah, pod skupno etiketo, v enem samem večeru.
V take in drugačne koreninice se je poglabljala Neža Naglič
Komentarji
komentiraj >>