Redko se nam zgodi, da je oder v tolikšni meri nabit s precizno uperjeno družbeno kritiko. Da ura in 15, kolikor predstava traje, gledalcu švigne mimo brez masovne teže resnobnosti, na kateri je kritika osnovana. Še bolj redko pa se zna kritiko zapakirati tako, da se napolnjen avditorij skoraj brez prestanka hahlja v prepoznani absurdnosti aktualne družbeno-politične situacije. Le-ta pa žal izven teatra sploh ni zabavna, kaj šele smešna. Ampak s krepko potencirano žilico humorja lahko dober teater tudi črno kroniko Kulture navrže za vsebinski material komedije. A je za to potrebna samosvoja genialnost, ki jo neodvisen Rozinateater, tudi tokrat na odru KUD-a France Prešeren, nedvomno zopet dokaže s kretivnim zanosom Andreja Rozmana Roze.

Dušan Jovanovič je v Paberkih trdil, da je klasika zazrta v pretekle čase največja zavora za silovito in izostreno eksponiranje zdajšnjega, tukajšnjega trenutka in nove senzibilnosti. Projekcija v sodobni čas, ki je predpogoj interpretacije, je nujna, da se vzpostavi komunikacija tako z delom kot gledalcem. Možna pa je le, če ljudi razumeš. Paradoks klasike je, da stoji ali pade v odvisnosti od tega, kdaj, kje in kako jo postaviš.

Uprizarjanje Moliera za Rozmana nedvomno ni samo projekcija v sodobnost, ampak interpretacija, ki je subjektivna, individualna in poljubna.

Molierov Skopuh je aktualiziran v solo-izvedbi. Rozmanu služi za izhodišče, da spiše lasten tekst, ki ga še na pamet ne zna in ima zato na mizi postavljen njemu nepogrešljiv lap-top, v katerega ves čas špega. Nenehno je prisotna ta dilema, če sploh obstoji kakršnakoli klasična odrska reprezentacija ali pa morda ne gre za monolog, prisoten in priseben, ki cika in drega v ustroj današnje družbene mentalitete. Opozarja se na naklonjenost pozabi najbolj nepogrešljivih elementov osnovne človeške kulture, ki se jo jemlje za tako samoumevna, da se njene zmuzljive odsotnosti še zavedamo ne.

Rozman je mojster žongliranja z besednimi zloženkami, rimami, katerim je naklonjen skoraj vsak izrečen stavek, kar Rozman sam ironično pripomni. Sveža je ta povsem preprosta, zdravo razumska logika, ki pa še kako jasno problematizira obstoječo situacijo, v kateri se nahaja kulturna produkcija slovenskega prostora. Molierovega skupuha sicer pooseblja Rozman. Pooseblja pa ga tudi ta oholi, povzpetniški politični sloj, ki nenasitno golta zlato in se spozablja, da tudi goltanje zahteva vsaj osnovne bontonske principe.

Kot ena izmed rdečih niti se plete dilema: kaj se bo vendar zgodilo s slovensko knjižno kulturo, ki se že tako ali tako šibi pod borno naklado branju naklonjenih avanturistov. Zdaj, ko poleg davka na dodano vrednost, zlovešče napovedujejo še rezanje krilc subvencijam, lahko razumemo ironijo skopuha, ki pravi, da imamo vendar zadosti neprebranih knjig in starega papirja. Ko bomo prebrali te, se bo res splačalo tiskati nove. Potem, ko bo enkrat slovenska kultura morda res padla v tako nizek kakovostni rang, se res ne bomo zmogli ponašati s pisano slovensko besedo, četudi pri tem itak že od nekdaj šepamo. In ko se bo slovenski kulturi pisalo še slabše, bo globalizacija vendarle tisti poslednji rešilni jopič, da bomo homogenizirano trajni, v globaliziranem tetrapaku nekega jezika in kulture, ki pa le bo mednarodno priznan, kajne?

Rozman je tisti striček, ki se ga otroci najbolj spominjamo iz reklam za 3x3. Lansko leto nam je Rozinteater najbolj ostal v spominu, ko smo ga gledali na odru Gromke z osvežujočo kopico šal, črnega humorja, ironije in sarkazma, zavitega v komično togost uprizarjajočih se likov, ki so nastopali na tekmovalni prireditvi slovenske popevke. Letos nam Rozman priredi Molierovega Skopuha, ki je posvečen 20-letnici prihoda Rozinteatra v KUD Franceta Prešerna. Tokrat namesto Molierovega Georga Dandina, ki so ga preganjali komunisti, pod drobnogled vzame Skopuha, ki prav kulturo vzame za tisti vzorni primer nepotrebne človeške dejavnosti, ki nesramno ne rodi niti zlatnika viška. Mar se ne splača danes dobro poskrbet za rit in debel mošnjiček, kot da bi nas brigalo subvencioniranje dejavnosti, ki zapolnjujejo prostor, ki se nahaja v levem prsnem košu in preprečuje rigidnost tistega, kar bi praviloma morali najti nad tilnikom?

skopuhu v mošnjiček posega tudi ariana.