Sreda, 4. 4. 2007
primozv
Po prvencu izpred treh let in soundtracku za plesno predstavo, ki se je materializiral v obliki ploščka s tremi skoraj dvajsetminutnimi komadi, je tu tretji album teh portlandskih posebnežev. Na njem se vsaj po formi vračajo k prvencu oz. bolj konvencionalnim pop/rock vzorcem. (v celoti!)
* Zgodba o začetku delovanja portlandske skupine Menoma je tipična zgodba o uspehu. Trojica fantov, ki takrat, ko se ne udinjajo v rednih službah, ustvarja glasbo. Prvenec kakopak izda v samozaložbi, ga prodaja prek svoje spletne strani, nakar ga opazijo vplivni glasbeni kritiki. Povpraševanje čez noč preseže ponudbo, tako da bend stopi v okrilje neodvisne založbe, ki bo od sedaj skrbela za prodajo plošče.
Menomena so dano priložnost, o kakršni sanja praktično vsak mlad bend, dobro izkoristili. Dve leti po izidu prvenca so izdali album Under an Hour, v bistvu soundtrack k plesni predstavi, na katerem so zelo spretno v tri skoraj dvajsetminutne skladbe brez vsakršne forme stlačili kopico akustičnih in elektronskih zvokov in melodij, ki se prepletajo na njim lasten, s prvo ploščo zakoličen način. S ploščo Friend and Foe se Menomena vračajo k bolj konvencionalnim pop vzorcem. Vsaj kar se tiče strukture skladb. Ostaja elektro-akustična večplastnost, za katero se ima trojica zahvaliti predvsem načinu ustvarjanja glasbe. Računalnik ima dandanes, ne glede na žanr, polnopraven status inštrumenta ali pa vsaj pripomočka za ustvarjanje ali izvajanje glasbe. Medtem ko se večina glasbenikov poslužuje že pripravljenih programov, je posebnost Menomene v tem, da so program, ki ga uporabljajo pri ustvarjanju glasbe po DIY-evsko, ustvarili kar sami. To jim omogoča, da kot trio ustvarjajo glasbo, za kakršno bi sicer potrebovali vsaj še člana ali dva. Težava plošče Friend and Foe je v tem, da ne glede na še vedno odlično zvočno podobo vse prepogosto zapadajo v že slišane klišeje. Če je recimo polovica komadov na plošči čisto spodobnih, je druga polovica povsem neizdelana in predvidljiva. Poleg tega je petje Brenta Knopfa premalo energično in preveč neizrazito. Kombinacija pevčevega jadikovanja in neštetokrat slišanih klavirskih klišejev pogosto zazveni nevarno blizu mainstream pop produkcijam. Iz takšnih trenutkov se Menomena rešujejo z raznimi elektronskimi vložki, ki pa jih je vse premalo, da bi prikrili glavne slabosti plošče Friend and Foe.
Za opis plošče se tako kar sam ponuja njen naslov. Prvo, boljšo polovico plošče, predstavlja Friend oziroma prijatelj, drugo, izrazito slabšo pa Foe oziroma sovražnik. Ne vem, če je bilo temu dejansko tako, a težko se je znebiti občutka, da se je fantom iz Menomene pri albumu Friend and Foe blazno mudilo. Drugače si ne znam razlagati dejstva, da je kar nekaj skladb povsem na nivoju tistih iz njihovega prvenca, spet druge pa so izrazito slabše. Vprašanje je, ali bi bilo pametneje izdati EP z izborom boljših skladb ali pa počakati nekaj mesecev ali celo leto in sestaviti ploščo, ki bi glede na njihov prvenec dejansko predstavljala korak naprej.
Tako kot je bila stereotipna začetna zgodba o uspehu skupine Menomena, je na nek način stereotipna nezmožnost nadaljnjega razvoja in preseganje meril, ki so jih Menomena postavili s svojo prvo ploščo.
pripravil Primož Vozelj
Komentarji
komentiraj >>